VSRS Sklep IX Ips 68/2006

Zahteva obsojenega J.Š. za izredno omilitev kazni se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

J.Š. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 2. in 1. odstavku 221. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen štiri mesece zapora.

Obsojenec prestajanja kazni zapora še ni nastopil. Kazen bi moral nastopiti dne 1.2.2006. Ker tega ni storil, je bila odrejena njegova prisilna privedba v Zavod za prestajanja kazni zapora, ki še ni realizirana.

Dne 2.12.2005 je obsojenec vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej navaja, da mu je prvostopenjsko sodišče izreklo pogojno obsodbo, drugostopenjsko sodišče, ki ni zaslišalo nobene priče, niti kriminalistov, ki so sodelovali v postopku, in ni vpogledalo v vrnjene stvari, pa je ob upoštevanju dejstva, da je bil že obsojen, sledilo zahtevam tožilstva in mu izreklo zaporno kazen.

Vrhovno sodišče je o obsojenčevi zahtevi za izredno omilitev kazni odločalo, četudi obsojencu ni bilo vročeno gradivo, zbrano v postopku po 4. odstavku 419. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Listine je sodišče obsojencu vročalo na različne načine (tudi preko policije), vendar neuspešno, saj je obsojenec očitno na begu in zato nedosegljiv.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno izrečeno kazen omili, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe (417. člen v zvezi s 1. odstavkom 419. člena ZKP).

Po zakonu se v okviru vloženega izrednega pravnega sredstva presoja le, ali so podane nove, pri izrekanju kazni prezrte ali kasneje nastale olajševalne okoliščine (2. odstavek 41. člena KZ), ki bi vplivale na milejšo odmero kazni obsojencu. Nikakor pa ni mogoče presojati pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilnosti uporabe kazenskega zakona, zakonitosti kazenskega postopka ter primernost obsojencu izrečene kazni. V zahtevi za izredno omilitev kazni obsojenec ne uveljavlja nobene nove olajševalne okoliščine, ampak z navedbami, da sodišče druge stopnje ni izvedlo dokazov in mu je izreklo prestrogo kazen, graja izveden kazenski postopek in odmero kazni, kar ni predmet zahteve za izredno omilitev kazni. Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi zakonski pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni. Zato je obsojenčevo zahtevo zavrnilo (6. odstavek 419. člena ZKP).

Ob upoštevanju njegovih premoženjskih in družinskih razmer je obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi z 98. členom, 4. odstavkom 95. člena in 6. točko 1. odstavka 92. člena ZKP).