VSRS Sodba I Ips 71/2005

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje (z dne 1.12.2004) kršeno določilo 1. odstavka 215. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega M.P. za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, določilo pa mu je tudi nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta plačati oškodovancu s kaznivim dejanjem povzročeno škodo. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženca izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec A.F. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v z zvezi s 1. točko 372. člena ZKP oziroma zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi uveljavljano kršitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je M.P. spoznalo za krivega, da je neugotovljenega dne v mesecu januarju 1999 v L. sprejel od E.Z. njegovo mešalno mizo, 2 para zvočnikov, specialne povezovalne kable z drogovi in končno stopnjo H., z namenom, da jih proda in denar izroči E.Z., vendar tega ni storil, od navedenih predmetov pa je E.Z. vrnil le končno stopnjo H., s čimer je E.Z. oškodoval za 450.000 SIT.

Vrhovni državni tožilec v zahtevi meni, da ima dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ. V opisu je namreč natančno navedeno na kakšen način je bilo vzpostavljeno razmerje zaupanosti, dejstvo, da je obdolženec vrnil oškodovancu le končno stopnjo, pa še to ne prostovoljno, ter očitek da ga je s tem oškodoval za 450.000 SIT. Tak očitek pa nedvomno predstavlja konkretizacijo prilastitve.

Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe višjega sodišča, je to obdolženega M.P. oprostilo, ker je zaključilo, da v izreku obtožbenega očitka ni opisano ravnanje obdolženca iz katerega bi izhajalo, da si je zaupane stvari protipravno prilastil, oziroma ni opisano, da naj bi jih obdržal kot svojo lastnino. Le navedba da je obdolženec oškodovancu vrnil enega izmed predmetov, zaradi česar je bil ta oškodovan za vrednost ostalih predmetov, ki jih obdolženec ni vrnil, namreč ne konkretizira zakonskega znaka protipravne prilastitve tuje premične stvari.

Zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve so: zaupanost stvari in protipravna prilastitev. Tuja stvar bo storilcu zaupana tedaj, ko jo sicer ima v posesti na podlagi nekega pravnega posla, ki pa ne povzroči lastništva nad predmeti. Obtožbeni izrek tvorita abstraktni (neobvezni) in konkretni opis kaznivega dejanja (obvezni). Če ima pojem (beseda) v pravni normi enak pomen kot v pogovornem jeziku, potem zadošča za očitek v obtožbi že enkratna navedba v izreku ne glede na to, ali je navedena v konkretnem ali v abstraktnem delu. Obtožbeni očitek je namreč potrebno presojati kot celoto. Sodišče bo tako izdalo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP le tedaj, ko določen element ne bo naveden ne v abstraktnem in ne v konkretnem delu ali pa ko bo v abstraktnem premalo določen, da bi lahko pomenil konkretiziran očitek obdolžencu in mu s tem omogočil učinkovito obrambo.

V konkretni kazenski zadevi po presoji Vrhovnega sodišča opis dejanja v izreku vsebuje vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja: 1) zaupanost predmetov - mešalne mize, dveh parov zvočnikov, specialne povezovalne kable z drogovi in končno stopnjo H., ki so mu bili zaupani (očitek v abstraktnem delu izreka) in konkretizacija - predmete sprejel od E.Z. z namenom, da jih proda in mu denar izroči;

2) protipravna prilastitev teh predmetov; očitek protipravne prilastitve je naveden že v abstraktnem delu, v konkretnem opisu obdolženčevega ravnanja pa besedila (v povezavi s prej navedenim očitkom, da so mu bili predmeti izročeni z namenom, da jih proda in denar izroči E.Z. "vendar tega ni storil" (ni vrnil denarja); "od navedenih predmetov je E.Z. vrnil le končno stopnjo in ga s tem oškodoval za 450.000 SIT".

Opisanega ravnanja ni mogoče tolmačiti drugače, kot da si je obsojenec predmete protipravno prilastil. Pojem prilastitev spada namreč v področje duševne sfere in ga je težko bolj konkretizirati, kot je to storil že zakonodajalec. Način prilastitve ni nujno sestavni del opisa. V konkretni kazenski zadevi za sklepčnost obtožnega akta tako zadošča poleg očitka protipravne prilastitve tudi navajanje okoliščin, iz katerih tak zaključek izhaja (predmetov ni vrnil, ni izročil denarja v njihovi protivrednosti ter s tem oškodoval E.Z. za 450.000 SIT).

Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo v koristi obdolženega M.P. kršilo kazenski zakon po 1. odstavku 215. člena KZ glede vprašanja, ali je dejanje, za katero je bil obdolženec preganjan, kaznivo dejanje. Kršilo je torej kazenski postopek kot je predvideno v 1. točki 372. člena ZKP, ker je z oprostilno sodbo nepravilno ugotovilo, da opisano dejanje nima zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil z zakonom omenjen način prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo.