VSRS Sodba in sklep I Ips 95/2005 in I Ips 103/2005

1. Zahteva osumljenega J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Zahteva zagovornika osumljenca za varstvo zakonitosti se zavrže.

Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalna sodnica zoper osumljenega J.J. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo zagovornika osumljenca je kot neutemeljeno zavrnilo Okrožno sodišče v Kopru s sklepom z dne 21.3.2005.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti osumljeni J.J. sam ter njegov zagovornik. Oba zaradi kršitev določb ZKP, zagovornik pa še zaradi kršitve Ustave in Konvencije OZN o otrokovih pravicah ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in pripor osumljencu odpravi ali nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil osumljeni J., meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Preiskovalna sodnica se v izpodbijanem sklepu namreč upravičeno sklicuje na dejstvo, da je zoper osumljenca v teku več kazenskih postopkov, med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil odrejen pripor.

Utemeljeno preiskovalna sodnica sklepa, da osumljenca srečevanje s policijo in sodiščem zaradi enakovrstnih očitkov ni odvrnilo od tega, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj. Utemeljen sum je izkazan s kontrolo telefonskih pogovorov, iz katerih jasno izhaja, da naj bi bil J. udeležen pri dveh posamičnih izvršitvah kaznivih dejanj na način, ki je opisan v sklepu. Neutemeljen pa je očitek v zahtevi, da zdravje ilegalnih pribežnikov ni bilo v nevarnosti in da ni izkazana sorazmernost odreditve pripora z nevarnostjo, ki naj bi jo predstavljal osumljenec na prostosti.

Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik osumljenca, pa je podal vrhovni državni tožilec H.J., ki predlaga Vrhovnemu sodišču zavrženje te vloge, saj je podana po preteku 8-dnevnega roka, ki ga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva zoper sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora predpisuje 3.

odstavek 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je podal osumljeni J. ni utemeljena, zahteva njegovega zagovornika pa je vložena prepozno.

Osumljenec v zahtevi navaja, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, saj so odločali o priporu sodniki, v katerih nepristranost dvomi glede na to, da so se pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sklicevali na postopke, ki še niso pravnomočno zaključeni.

Sodišče odredi pripor (201. člen ZKP in 20. člen Ustave RS) le, če ugotovi obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenega suma je torej zakonski in ustavni predpogoj za odreditev pripora. Dolžnost sodišča je, da v vsakem primeru, ko državni tožilec predlaga odreditev pripora, najprej ugotovi, ali je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, in če ugotovi, da je, mora nadalje presoditi, ali je podan kateri od pripornih razlogov. Tako tudi sodišče v konkretnem primeru ni kršilo načela nepristranskega sojenja, ko je ugotavljalo obstoj utemeljenega suma, saj je postopalo v skladu z določbami ZKP.

Z nadaljnjimi trditvami, da ni bil član združbe, ker vseh osumljencev niti ne pozna, da je policija že v mesecu novembru prenehala z izvajanjem ukrepov zoper njega ter da zdravje ilegalcev ni bilo ogroženo, osumljenec ne uveljavlja kršitev določb zakona (materialnega ali procesnega), temveč le izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na področje dejanskega stanja pa posega tudi očitek, da v konkretnem primeru ni podano sorazmerje med posegom v osumljenčevo svobodo, predvsem ob upoštevanju okoliščine, da je oče dveh otrok, ki ga nujno potrebujeta in da bi bil cilj oziroma dobrina, ki naj se s priporom zavaruje, dosežen oziroma zavarovan tudi z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom. Sodišče je namreč ocenjevalo vse okoliščine obravnavanega primera (težo kaznivih dejanj, osumljenčevo vlogo, stopnjo ponovitvene nevarnosti glede na njegove osebne lastnosti, itd.) in med njimi tudi dejstvo, da je oče dveh otrok. Ob presoji vsega navedenega je zaključilo, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Osumljenčevo nestrinjanje s takšno oceno, pa kot že povedano, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da očitane kršitve določb ZKP niso podane, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil osumljeni J.J., zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora je po 4. odstavku 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in to v roku osmih dni od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo (3. odstavek 421. člena tega zakona). Ker je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo dne 22.3.2005, je rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva potekel dne 30.3. tega leta. Glede na to, da jo je zagovornik vložil dne 11.4.2005, torej po preteku roka, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot prepozno.