VSRS Sodba I Ips 277/2002

Zahteva zagovornice obtoženega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom po uradni dolžnosti, dva meseca po zadnjem sklepu o podaljšanju pripora, ponovno preizkušal obstoj razlogov za pripor. Obtoženemu K.K. je bil pripor podaljšan iz razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 11.06.2002, s katero je bila temu obtožencu izrečena kazen pet let zapora. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom med drugim tudi pritožbo zagovornice obtoženega K.K. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obtoženega K.K. je dne 02.09.2002 vložila na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da pripor zoper obtoženega K.K. odpravi in naloži upravi Zavoda za prestajanje kazni zapora D. pri M., da tega obdolženca izpusti na prostost. Vložnica navaja, da sklep pritožbenega sodišča ni obrazložen, ker to sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kakšen je pravni status obdolženca od 11.06.2002 dalje: za obe sodišči, prvostopno in pritožbeno, je pripornik, za predsednika Okrožnega sodišča v Celju je oseba na predčasnem prestajanju nepravnomočno izrečene kazni, ki je bila prikrajšana za pravico do pritožbe v času izdelave pisnega odpravka sodbe do 16.08.2002, ki je bila po ugotovitvi pritožbenega sodišča izdelana z zamudo, za Upravo ZPKZ D. pa je obdolženec zapornik, sprejet na temelju odredbe za izvršitev nepravnomočne zaporne kazni, za katerega je bila napravljena varnostna ocena. V skladu s to oceno je obdolženec - obtoženec - prikrajšan za pravice, ki naj bi jih imel na predčasnem prestajanju kazni. Navedeni zavod ni imel osnove za varnostno oceno, ko je prejel pisni odpravek sodbe šele po 16.08.2002 - mesec in pol kasneje, kot je bil sprejet v zavod obtoženec.

Vložnica meni, da, če je obtoženec na prestajanju nepravnomočno izrečene kazni, mu je morala biti ob nastopu prestajanja takšne nepravnomočne kazni omogočena ustavna pravica do pritožbe zoper sodbo in v tem primeru ne more biti v priporu. Dalje vložnica meni, da če je obtoženec v priporu, ne more biti na predčasnem prestajanju zaporne kazni, kar pomeni, da predsednik senata ni smel izdati sklepa o napotitvi na prestajanje kazni in ga odstopiti predsedniku sodišča, le-ta pa ni smel pripornika, zlasti ne brez pisnega odpravka sodbe, poslati na D., upravnik ZPKZ pa obtoženca ni smel sprejeti v zavod, ker ima status pripornika in ker ni prejel sodbe, zoper katero se sme pritožiti. Sicer pa vložnica v zahtevi opozarja, da je obtoženec v priporu, pri čemer je sodišče v napadenem sklepu v obrazložitvi ponovilo trditve prvostopnega senata, da je obtoženec brez zaposlitve, kar je seveda res, ko je v priporu ali na prestajanju kazni od 27.04.1997 dalje in je zato ta argument za podaljševanje pripora neobstoječ; da je obtoženec pridobival sredstva za preživljanje z izvrševanjem očitanega kaznivega dejanja, kar je v celoti privlečeno za lase, ko ga od 27.04.1997 preživljajo davkoplačevalci RS; da je ponovitveno nevaren, kar je dve leti in pol po začetku postopka čuden argument, iz katerega je mogoče ugotoviti le to, da je vsakdo, ki je bil kdajkoli zaradi česarkoli obravnavan pred sodiščem, za večno ponovitveno nevaren; da je begosumen, kar se utemeljuje z dokazanim poskusom bega iz zapora, ki ga ni bilo.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Obsodilna sodba, izdelana z zamudo, nima nobene povezave z izpodbijanim sklepom in sodelovanje predsednika sodečega senata v zunajrazpravnem senatu ne predstavlja kršitve zakona. S temi argumenti se obtoženčeva zagovornica ne more sklicevati na nobeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je tudi sicer ne opredeljuje. Ko pa zatrjuje, da je ugotovitev sodišča o tem, da je obtoženec brez zaposlitve, da so druge ugotovitve privlečene za lase in da so argumenti čudni in pobega iz zapora ni bilo, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je z napadenim sklepom, ko je zavrnilo vložene pritožbe, ugotovilo, da je prvostopni sklep pravilen in zakonit.

Prvostopno sodišče je ugotovilo oba pogoja, potrebna za podaljšanje pripora: utemeljen sum, potenciran z nepravnomočno obsodilno sodbo in obstoj pripornih razlogov, pri čemer se od zadnjega sklepa o podaljšanju pripora niso spremenile okoliščine, od katerih je odvisen nadaljnji pripor. V zvezi s podaljšanjem pripora obtoženemu K.K. pa je na pritožbena izvajanja vložnice v razlogih napadenega sklepa pritožbeno sodišče navedlo, da z zatrjevanjem nepravilnosti med sojenjem na prvi stopnji tudi na račun predsednika sodečega senata pritožnica ne more izpodbiti obeh pogojev za podaljšanje pripora obtoženemu K.K., tudi ne s prilogami k pritožbi, ki se ne nanašajo na obstoj pripornih razlogov, in dalje z zamudo izdelana sodba nima povezave s sklepom o podaljšanju pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da status obtoženega K.K. po izrečeni prvostopni sodbi, ki je nastal z njegovo zahtevo za oddajo v zavod pred pravnomočnostjo sodbe in ugoditvijo le-tej, ni predmet izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča, pa tudi ne sklepa sodišča prve stopnje, s katerima je bil temu obtožencu ponovno podaljšan pripor po izrečeni prvostopni sodbi. Obtoženčev status se glede pravic in dolžnosti v obravnavanem primeru ureja po določbah 23.

člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki v 2. odstavku med drugim določa, da se ugodnosti lahko omejijo, če to narekujejo razlogi, iz katerih je odrejen pripor. Trajanje prestajanja kazni pred pravnomočnostjo sodbe je tako odvisno od njene pravnomočnosti in od zakonito podaljšanega pripora. Vložničina izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z obtoženčevim statusom zaradi povedanega ne vplivajo na pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, pri katerem je glede na vsebino vložene zahteve odločiti le o obstoju pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Zatrjevane napake oziroma pomanjkljivosti postopka pri odločanju o zahtevi obtoženca za predčasno prestajanje kazni niso predmet presoje zakonitosti napadenega sklepa.

Vložnica zahteve zatrjuje, da priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti nista podana, ker okoliščine, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče z napadenim sklepom in ki so povzete po prvostopnem sklepu o podaljšanju pripora, ne obstoje. S tem uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. Vložnica zaradi vsega povedanega s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v nobeni smeri ni mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena zatrjevana kršitev zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.