VSRS Sodba I Ips 262/93

Zahteva obsojenega za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po 2., v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ RS ter mu je bila izrečena zaporna kazen.

Zoper pravnomočni sodbi je obsojeni vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej je uveljavljal kršitev določb 8. točke 364. člena ter 3. in 4. točke 365. člena ZKP v zvezi s 4. členom ustavnega zakona. Kršitev iz 8. točke 364. člena in 3. točke 365. člena ZKP je po obsojenčevem mnenju v tem, da se v sodbi nepravilno dokumentirajo izpovedi soobtoženega, priče, kriminalista kar je povzročilo sporno obsodbo. Poleg tega se obsojenec ne strinja z oceno, da gre v danem primeru za večjo količino spornega orožja, zato je pravna opredelitev nepravilna. Iz teh razlogov je obsojenec predlagal razveljavitev sodb in v tem primeru bi se ga moralo povsem oprostiti kazenske odgovornosti.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Obsojenec je ves čas, tako tudi v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, izpodbijal izpovedbi soobsojenega in priče vendar sta tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje ocenili, da sta bili izjavi navedenih v preiskavi pristni in da je bil njun preklic priznanja na glavni obravnavi posledica groženj in strahu pred obsojenim. Poleg tega je tudi sodišče druge stopnje sprejelo kot dokazano, da glede na pričevanje M.G. niso kriminalisti prisilili soobt. in priče k prvotnim izpovedbam. V obsojenčevi zahtevi gre torej za ponavljanje izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, nikakor pa ne gre za kršitev iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, kot tudi ne za kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 365. člena ZKP.

Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 365. člena ZKP, saj je sodišče sprejelo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Kot izhaja iz izreka sodišča druge stopnje, ki je opis kaznivega dejanja nekoliko skrčilo, je obsojenec pridobil skupno 28 vojaških ročnih bomb M-75, kar sodišče prve in druge stopnje pravilno ocenjuje kot večjo količino. Drugostopno sodišče se je pri tem utemeljeno strinjalo z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je glede ročnih bomb ugotovilo, da gre za količino, ki večkrat presega zamišljeno količino, ki bi jo imel lahko posameznik za uporabo v primeru dovoljenosti takšnega streliva. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je šlo za strelivo, ki ga je obsojenec pridobil neupravičeno in nakup omenjenih ročnih bomb občanom sploh ni dovoljen, je v celoti pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 220. člena KZ RS.