VSRS Sodba I Ips 361/2008

Zahteva zagovornika obsojenega M.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.11.2006 obsojenega M.C. spoznalo za krivega šestih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ ter mu izreklo po 50. in 51. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni od treh do štirih mesecev zapora, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 26.9.2007 deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanje obsojenega M.C. pravno opredelilo kot šest kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 183. člena KZ ter mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni od treh do štirih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo dveh let. Zagovornikovo pritožbo je v preostalem delu, v celoti pa pritožbi obsojenca in okrožne državne tožilke, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva ne pojasni, v čem vidi vlagatelj kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava. Tudi sama zahteva tako, kakor to očita sodišču, povsem posplošeno navaja, da obe sodišči nista upoštevali izpovedb oškodovank na glavni obravnavi, pač pa jim neutemeljeno pripisuje večji pomen v preiskavi. Ko se sklicuje na dolžnost sodišča, da razčiščuje vse sporne okoliščine, ne navaja nobene konkretne okoliščine, ki naj bi bila sporna, pri tem pa obdolženec po navedbah zahteve lahko celo soglaša z zaključkom sodišča glede dokazne presoje. Sicer pa drugačno vrednotenje posameznih izjav tako v predkazenskem kakor tudi v kazenskem postopku lahko kaže zgolj na uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe zaradi spremenjene obtožnice, saj je šlo le za enak historični dogodek, ki ni v bistvenih elementih odstopal v škodo obsojenca.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kot je razvidno iz vsebine obrazložitve zahteve, njen vložnik uveljavlja kršitve postopka z navedbami, da sodišče prve stopnje izpovedbam oškodovank na glavni obravnavi „pripisuje manjši pomen“ kot izpovedbam, danim med preiskovalnim postopkom. V nadaljevanju svojo trditev v bistvu obrazloži z očitkom sodišču, da kljub izvedljivosti dokazov na glavni obravnavi ni razčistilo različnih izjav oškodovank, danih med preiskavo in na glavni obravnavi. Nakazuje tudi na nezakonitost, povezano s spremembo obtožbe in pri tem ocenjuje, da je dejansko šlo za razširitev obtožbe, pri čemer v zvezi z dodatnimi dejstvi sodišče ni izvajalo nikakršnih dokazov, obsojencu pa tudi ni bila dana možnost, da bi lahko ovrgel očitek. Zahteva tudi ocenjuje, da obsojenčeva dejanja nimajo vseh znakov obravnavanih kaznivih dejanj, ker sodišče „zavestnega elementa kaznivega dejanja“ ni zadovoljivo pojasnilo. Po navedbah zahteve pri obsojencu tudi ni šlo za zadovoljevanje spolne sle in je očitek, da je imel njegov dotik z oškodovankami priokus spolne igre ter da ga je vzdražil, dokazno nepodprt in zgolj navržen.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo bistveno vsebino izpovedb oškodovank in navedlo tudi oškodovanke, ki so na glavni obravnavi glede določenih okoliščin deloma spremenile svoje izpovedbe. Spremembe je presodilo in tudi obrazložilo. Sklepalo je, da so nekatere izmed oškodovank želele omiliti obsojenčeva dejanja v fazi zaslišanja na glavni obravnavi ter pri tem izhajalo iz dejstva, da so v tem času bile stare od 17 do 18 let in da so zaradi tega obsojenčevo vedenje ocenjevale povsem drugače kot v času, ko so bile še deklice in so obiskovale osnovno šolo. Svoje je opravil tudi čas, ki je pretekel od takrat, ko so se dejanja obravnavala, pa do pričanja na glavni obravnavi. S takšno dokazno presojo je soglašalo tudi sodišče druge stopnje ter stališče, ki ga je zavzelo v zvezi s pritožbeno grajo tudi izčrpno obrazložilo (4. stran sodbe sodišča druge stopnje).

Zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu kršitve zakona ni konkretno opredelila, prav tako iz njene obrazložitve ni razvidno, katero kršitev dejansko uveljavlja. Vsebinsko te navedbe pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Višje sodišče je presodilo tudi ravnanje okrožne državne tožilke, ki je po končanem dokaznem postopku spremenila obtožbo. Sklepalo je, da je glede na določbo prvega odstavka 344. člena ZKP državna tožilka smela spremeniti obtožbo, da se je sprememba nanašala na isti historični dogodek in da je v bistvu šlo za konkretizacijo zakonskega znaka obravnavanih kaznivih dejanj. Zato je tudi presodilo, da slednje ne pomeni razširitev obtožnice in da tudi ni kršena obsojenčeva pravica obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Sodišče je poseg v obtožnico pred zaključkom glavne obravnave utemeljeno presojalo z vidika pogojev, predpisanih v določbi prvega odstavka 344. člena ZKP. Opis dejanskega stanja je v obtožnici vseboval navedbo, da je obsojenec „storil spolna dejanja z zlorabo svojega položaja kot njihov učitelj med poukom in so mu bile vse zgoraj navedene učenke zaupane v učenje oziroma na športnem dnevu v varstvo“. Del konkretizacije opisa, ki sledi navedbi, da je obsojenec storil spolna dejanja z zlorabo svojega položaja, je okrožna državna tožilka nadomestila z navedbo „ker je vedel, da ga zaradi priljubljenosti iz strahu, da jim nihče ne bo verjel in možnih posledic pri šolskem uspehu, nobena ne bo upala prijaviti“. Takšna sprememba ne pomeni niti drugačnih niti drugih kaznivih dejanj, kot jih je vsebovala nespremenjena obtožnica ter je glede na izvajanja državne tožilke v besedi strank posledica njene presoje obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, ki zadevajo navedena dejstva. Obsojencu je tudi bila dana možnost ustrezne obrambe, saj je s spremembo bil seznanjen. Obsojenec in zagovornik sta se o spremembi tudi izjavila, pri čemer za pripravo obrambe nista predlagala prekinitve glavne obravnave. Pri tem je treba opozoriti, da procesni zakon razlikuje med spremembo in razširitvijo obtožbe. Prvo ureja v določbah 344. člena ZKP, drugo pa v določbah 345. člena ZKP. Za razširitev obtožbe gre, če obtoženec med glavno obravnavo v zasedanju stori kaznivo dejanje ali če se med glavno obravnavo odkrije kakšno njegovo prejšnje kaznivo dejanje. V določbah 345. člena ZKP je predpisano postopanje sodišča, če nastane takšen položaj. V tej zadevi gre za spremembo obtožbe, ki je ostala v okviru istih dejanj in historičnih dogodkov, sodišče pa je tudi postopalo skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP. Zato ni podlage za sklepanje, da je kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Zahteva tudi neutemeljeno očita sodišču, da ni zadovoljivo pojasnilo zavestnega elementa kaznivega dejanja. Navaja, da je element krivde zavest o prepovedanosti oziroma zavest o protipravnosti in kaznivosti. Kljub temu, da te in ostale navedbe ostajajo na ravni splošne razlage, je treba izhajati iz dejstvene podlage, ugotovljene po sodišču, ki je utemeljeno sklepalo, da je obsojenec naklepno storil obravnavana kazniva dejanja, takšno sklepanje pa ob upoštevanju vseh razlogov tudi ustrezno utemeljilo. Obsojenec je spoznan za krivega šestih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 183. člena KZ. To kaznivo dejanje, ki je v zakonu zapisano kot kaznivo, je protipravno tako v materialnem kot v formalnem pomenu. Sodišče ni ugotovilo, prav tako se obsojenec pri obrambi ni skliceval na danost okoliščin, ki glede na pravni red izključujejo materialno protipravnost. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, pa tudi ne daje podlage za sklepanje o odsotnosti obsojenčeve zavesti glede prepovedanosti njegovega ravnanja.

Kaznivo dejanje, za katerega je glede na odločitev sodišča druge stopnje bil obsojenec spoznan za krivega, je milejše narave in pomeni, da je obsojenec s svojimi dejanji prizadel spolno nedotakljivost oškodovank, ki še niso bile stare 15 let. Po opisu, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe imajo obsojenčeva dejanja vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja, kar pomeni, da ni mogoče sklepati na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin sklepa, ali so dejanja te vrste storjena iz spolnih pobud z namenom zadovoljevanja spolnega nagona. V tem pogledu presoji sodišča ni mogoče odreči utemeljenosti. Pravilnosti ocene dokazov, na katerih temeljijo takšna dejstva in okoliščine, pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).