VSRS Sklep I Ips 215/2008

Zahteva zagovornice obsojenega B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obsojena M.M. in B.Č. spoznalo za kriva pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-A v zvezi s 27. členom KZ-A, za katero je obsojenima izreklo pogojni obsodbi, v katerih je M.M. določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, B.Č. pa kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je obsojenima v določeni kazni vštelo čas, ko sta bila v pridržanju, izreklo jima je varnostni ukrep odvzema predmetov ter odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenima naložilo plačilo povprečnine.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega B.Č. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Razlogi, s katerimi zagovornica utemeljuje zatrjevane kršitve določb postopka, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotnega oziroma nepopolnega ugotavljanja dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja glede nasprotnih ocen zagovornice o izvedenih dokazih in zaključkih sodišča. Prav tako navedbe zagovornice, da krivdno ravnanje obdolženega ter prejeto plačilo za uslugo ni dokazano, pomenijo uveljavljanje nedopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornica tudi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava z očitkom, da kaznivo dejanje drugoobdolženemu ni dokazano, posega v okvir že pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, pri izpodbijanju obrazložitve pa ostaja na ravni posplošenega očitka, ki ne dosega standarda za uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka. Zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi odločitve sodišča o kazenski sankciji in stroških postopka ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odgovor vrhovnega državnega tožilca poskušalo vročiti obsojenemu in njegovi zagovornici, da bi se o odgovoru lahko izjavila, vendar nobeden od njiju sodne pošiljke ni dvignil.

B.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obsojenčevi smrti pa smejo zahtevo vložiti v njegovo korist tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Po določbi 5. odstavka 67. člena ZKP mora zagovornik predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Obdolženec lahko da zagovorniku pooblastilo tudi ustno na zapisnik pri organu, pred katerim teče postopek.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenemu B.Č. z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 19.8.2003, dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki je obsegala pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodišči prve in druge stopnje ter oprostitev plačila vseh stroškov sodnega postopka iz 5. odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v kazenski zadevi, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti. Z isto odločbo je bil obsojenemu za odvetnika določen odvetnik M.M. Z odločbo upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 17.3.2008 je bila odvetnica N.J. določena za začasno prevzemnico odvetniške pisarne odvetnika M.M.

Odvetnica N.J. je lahko pravno svetovala in zastopala obsojenega B.Č. le v okviru pooblastila, danega z odločbo o brezplačni pravni pomoči z dne 19. 8. 2003, torej pred sodišči prve in druge stopnje. Glede na navedeno in ker obsojeni ni posebej pooblastil odvetnice N.J. za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem, prav tako tudi ni zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da odvetnica N.J. ni imela pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Ob takšni ugotovitvi je moralo Vrhovno sodišče zahtevo odvetnice N.J. za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavreči.