VSRS Sklep I Up 1438/2004

1. Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo disciplinske komisije Prevzgojnega doma R. z dne 1. 10. 2002, s katero je bila tožeči stranki izrečena disciplinska kazen namestitve v poseben prostor za pet dni brez pravice do dela za hujši disciplinski postopek po 12. alineji drugega odstavka 87. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/00 in 52/02).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je organ prve stopnje dejansko stanje ugotovil na podlagi presoje pisne izjave oškodovanca, obrazloženega predloga vodje, s katerim je bil disciplinski postopek sprožen, ter v povezavi z drugimi dokazi: izvedeniškim mnenjem, zaslišanjem tožnika in oškodovanca. Meni, da je organ pravilno presodil naknadno zanikanje oškodovančeve izjave in njegovo izpovedbo na obravnavi. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se pomemben del obrazložitve v izpodbijani odločbi nanaša na dogajanje v zvezi z oškodovancem in njegovim domnevnim pisanjem drugim organom in da se ne da preveriti. Dokazi, uporabljeni pri presoji dejanskega stanja, se nahajajo v upravnem spisu in jih je z vpogledom mogoče preveriti. ZIKS-1 ne določa obligatorne neposredne izvedbe vseh dokazov, ki so podlaga odločitve, na obravnavi. Tudi iz dokazov, izvedenih neposredno na obravnavi, izhaja pravilna dokazna ocena. Kot neutemeljeno zavrača tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano zavrnitvijo zaslišanja prič. Iz spisa in zapisnikov o obravnavi ni razvidno, da bi tožnik predlagal zaslišanje prič. Glede na navedeno sodi, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo, tožnik spoznan za krivega očitanih mu disciplinskih kršitev in določena kazen. Zahtevo za povračilo stroškov postopka je zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS.

Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter naloži plačilo stroškov postopka toženi stranki. Navaja, da sodišče ni opravilo glavne obravnave in zaslišalo predlaganih prič. Prvostopna odločba naj bi bila izdana na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Edini dokaz je izjava oškodovanca, ki pa jo je ta kasneje preklical. Oškodovanec je na prvi obravnavi molčal, na drugi pa izpovedal, da je bila njegova prvotna izjava lažna. Navaja, da je organ brez posebne obrazložitve zavrnil predlagano zaslišanje prič. Izvedeniško mnenje o posledicah, ki jih je utrpel oškodovanec, pa ne more biti dokaz, da naj bi očitano kaznivo dejanje storil prav tožnik. V obrazložitvi izpodbijane odločbe naj bi bili presojeni dokazi, ki naj ne bi bili v upravnem spisu in niso bili izvedeni. Meni, da je sodišče zmotno ocenilo, da je tožena stranka v upravnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje. Sodišče naj bi tudi prezrlo, da je oškodovanec to izjavo kasneje preklical.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ob reševanju pritožbe je vrhovno sodišče ugotovilo, da je podan razlog iz 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakonu o upravnem sporu, (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US; prej 4. točka prvega odstavka 34. člena ZUS), zaradi katerega bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči.

Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni spor je torej dopusten, če je podan pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ugoditev njegovi zahtevi mora pomeniti zanj določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravna korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora tožnik v upravnem sporu izkazovati ves čas postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo uveljavlja, da sodišče odloči o zakonitosti odločbe, izdane v disciplinskem postopku, na podlagi 191. člena ZIKS-1. Z disciplinskimi ukrepi po ZIKS-1 se zagotavljata red in mir v prevzgojnem domu. Glede na to, da je iz predloženega upravnega spisa razvidno, da je bil tožnik dne 10. 3. 2003 iz prevzgojnega doma odpuščen, se po presoji pritožbenega sodišča njegov pravni položaj v zvezi z disciplinskim postopkom v prevzgojnem domu ne more več izboljšati. To pomeni, da tožnik že od odpusta iz prevzgojnega doma ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, zaradi česar bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ravnalo po prvem odstavku 78. člena ZUS-1 ter zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo in tožbo zavrglo.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožnik na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.