VSRS Sodba I Up 41/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo (prva točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9.1.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka iz razloga iz prve alinee 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (U. l. RS, št. 111/2007, ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore oddelka za omejeno gibanje Azilnega doma v ... do prenehanja razlogov oziroma pravnomočno končanega postopka za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 8.1.2008 od 14.15 ure do 8.4.2008 do 14.15 ure.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje. V obravnavani zadevi tožena stranka v postopku mednarodne zaščite ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito pa je po presoji sodišča prve stopnje za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je to v obravnavanem primeru, treba pravilno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje traja določen čas, zato je tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Sodišče prve stopnje se strinja s stališčem tožene stranke, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko ta predloži uradni dokument s fotografijo. Prav tako se sodišče prve stopnje strinja s tem, da le na podlagi tožnikove izjave ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove istovetnosti. Verodostojnost podanih izjav je treba dodatno preveriti in to bo lahko tožena stranka naredila, če bo tožnik, kot je zatrjeval, iz domovine pridobil ustrezne dokumente. Tožena stranka je obrazložila dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogoča preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1. Tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ki je bil po mnenju sodišča prve stopnje uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnih predpisov. V pritožbi navaja, da je na zaslišanju verodostojno pojasnil, da so mu potni list odvzeli tisti, ki so mu uredili potovanje, zato ne more predložiti osebnih dokumentov. To dejstvo še ne kaže, da ne bi govoril resnice. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da je ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. Zato je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, potrebno ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, kar traja določen čas. Prav zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje in se pri tem pravilno oprla na določbo 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Po tej določbi ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v zadostni meri obrazložila dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1. Pritožbeni ugovor, da je tožnik na zaslišanju verodostojno pojasnil, da so mu potni list odvzeli tisti, ki so mu organizirali potovanje in da zato ne more predložiti osebnih dokumentov, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in zakaj meni, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, pa pritožba ne navaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.