VSRS Sklep X Ips 122/2005

Revizija se zavrže.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) - v sodbi pomotoma 1. odstavka 50. člena, kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 2. točko izreka odločbe Carinskega urada Ljubljana z dne 5.3.2001 v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga tako, da se ta glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo", v ostalem delu pa zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljeno nepravilno deklariranje in prijava nepravilne tarifne oznake blaga GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje in oddajno-sprejemne enote baznih postaj, zato so bili določeni pravilni podatki ter carinski dolg v znesku 51.427.845,00 SIT, ki je bil naložen v plačilo tožeči stranki.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je carinski organ pravilno uvrstil carinsko blago GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje BTS 2202 in oddajno-sprejemne enote baznih postaj v tarifno številko 8517 30 00 KNCT, ki je v skladu z Uredbo o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami, ki je veljala v letu 2001, prosta plačila carine. Tožeča stranka namreč ves čas postopka zatrjuje, da se bazne postaje mobilnega telefonskega sistema uvrščajo v tarifno številko 8525 20 91 KNC, ki je prav tako prosta carine. Prvostopno sodišče ugotavlja, da se obveznost tožeče stranke z drugačno uvrstitvijo carinskega organa v carinsko tarifo ni spremenila, saj se z izdajo prvostopne odločbe ni spremenil znesek carinskih dajatev iz naslova DDV in upravnih taks, ki jih je že tožeča stranka sama pravilno obračunala. Kljub temu pa je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri vztraja pri svojem stališču, da je carinski organ napačno uvrstil bazne postaje v carinsko tarifo, sodišče je zato presojalo pravilnost uvrstitve, ki pa na samo obveznost plačila nima nobenega vpliva.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da tehnične značilnosti in funkcionalna uporabnost blaga med strankama ni sporna, saj je tožena stranka te ugotovitve oprla na podatke tehnične dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka v pritožbenem postopku. Med strankama tudi ni sporno, da celoten GSM mobilni telefonski sistem (za katerega je bila izdana zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ZINCT št. 428/2000 z dne 27.7.2000) kot tudi bazne postaje, ki predstavljajo le enega izmed gradnikov tega sistema, niso natančno poimenovani v KNCT. Po presoji sodišča je bila zato uvrstitev spornega blaga pravilno izvedena in s strani tožene stranke pravilno presojena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb, ter Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo, kjer so podana Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife ter navodila za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife kakor tudi pojasnila za razvrščanje blaga v KNCT in sicer z uporabo temeljnih pravil 1, 4, in 6 ter opomb 3, 4 in 2 (B) k XVI. Oddelku Temeljnih pravil, ki jih je tožena stranka tudi pravilno utemeljila. S temi razlogi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanja ne navaja, dodaja pa, da je potrebno gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4, ter 2(b) k XVI oddelku Navodil, ki jih prvostopno sodišče v obrazložitvi povzema, ter temeljnih pravil 1, 4, in 6. Funkcija baznih postaj kot enega izmed gradnikov, brez katerih GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki. To je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki je izrecno poimenovana v KCT. Zato je carinski organ utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično in ne mobilno telefonijo. Po presoji prvostopnega sodišča tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja uvrstitev baznih postaj v tarifno številko 8525 20 91. V komentarju harmoniziranega sistema v točki 3 k tarifni številki 85.25 Navodila so med drugimi res navedeni tudi brezžični celularni telefoni (znani kot mobilni telefoni) vendar bazne postaje tu niso navedene. V komentarju k 85. poglavju k navedeni podtarifni številki je razvidno, da ta zajema le mobilne telefone. Komentar sicer govori tudi o baznih postajah, vendar le z vidika pogojev delovanja mobilnih telefonov, ni pa v komentarju navedeno, da bi ta tarifna podštevilka zajemala tudi bazne postaje, zato je v ECL prijavljena tarifna oznaka blaga s tarifno številko 8525 20 91 napačna. Prvostopno sodišče še navaja, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev oprl tudi na izdano nepravnomočno zavezujočo informacijo, vendar tožena stranka svojo odločbo ni oprla na sporno zavezujočo informacijo, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje svojo odločbo utemeljila z pravilno uporabo materialnega prava, zato je njena odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in zaradi kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave RS. Predlaga da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je dejansko stanje sporno (zmotno in nepopolno ugotovljeno), zato bi tako sodišče kot pred tem upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, katere opravo je tožeča stranka izrecno zahtevala. Pri izdaji sodbe naj bi sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 1. odstavka 399. člena ZPP. S tem, ko je v upravnem postopku carinsko deklaracijo vložila fizična oseba, ki ni zakoniti zastopnik špediterja in ker ta oseba ni imela pooblastila zakonitega zastopnika, kar bi morali upravni organi preveriti, je podana bistvena kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba ni obrazložena, sodišče je sledilo obrazložitvi tožene stranke, ki v bistvenih delih ni bila obrazložena, zato tožnik ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Tožniku sta kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva kot tudi pravica do argumentirane sodbe, v smislu 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prihaja v obrazložitvi sodbe samo s seboj v nasprotje in ne opravi subsumpcije v zgornjo premiso sodniškega silogizma. Ker upravni organ obravnava uvrščanje v carinsko tarifo kot dejansko vprašanje predlaga, da se v postopku postavi izvedenca ustrezne stroke, ki bo na glavni obravnavi podal izvid in mnenje. Odločba je glede teka zakonitih zamudnih obresti nezakonita, saj 5. odstavka 153. člena CZ ni mogoče uporabiti v zvezi z 2. odstavkom 154. člena CZ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba, ki je bila vložena 10.12.2004, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. dostavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni dovoljena V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Zato je tudi pri obravnavani reviziji po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 revizijsko sodišče dolžno preizkusiti, ali ni revizija izrecno izključena po določbi 3. odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi revizija ni dovoljena v sporih, v katerih predlagatelj nima pravnega interesa za revizijo. Pravni interes je procesna predpostavka na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ker gre pri reviziji za poseg v ustavno zagotovljeno načelo varstva pravnomočnosti mora biti interes stranke za revizijo oseben, jasen in določen. Ves čas postopka do odločitve sodišča mora stranka izkazovati, da bi se z odločitvijo sodišča njen pravni položaj lahko izboljšal in v čem bi se njen pravni položaj lahko izboljšal.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje in kot izhaja iz listin v spisu je v postopku sporna uvrstitev carinskega blaga GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje BTS 2202 ter oddajno sprejemne enote baznih postaj v tarifno številko 8517 30 00 KNCT, ki je v skladu z Uredbo o kombinirani nomenklaturi s carinskimi stopnjami, ki je veljala v letu 2001, prosta plačila carine. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da se bazne postaje mobilnega telefonskega sistema uvrščajo v tarifno številko 8525 20 91 KNC, ki je prav tako prosta carine. Ker sta obe tarifni številki prosti plačila carine, se obveznost tožeče stranke z drugačno uvrstitvijo carinskega organa v carinsko tarifo ni spremenila. Z izdajo prvostopne odločbe se ni spremenil znesek carinskih dajatev iz naslova DDV in upravnih taks, ki jih je že tožeča stranka sama pravilno obračunala. Glede na navedeno se tožnikova obveznost plačila carinskih dajatev iz naslova DDV in upravnih taks (carina namreč ni bila obračunana) in s tem njegov pravni položaj ne bi izboljšal oziroma spremenil, tudi v kolikor bi tožnik z revizijo uspel, zato po presoji revizijskega sodišča tožnik v tem sporu ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za revizijo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 v zvezi s 3. odstavkom 83. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.