VSRS Sodba I Up 659/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.3.2002. Tožena stranka je s to odločbo ugodila pritožbi A.A. iz V., B.B. iz Ž. in C.C. iz Z., Republika Hrvaška (prizadete stranke v tem upravnem sporu), in je odpravila odločbo Upravne enote Maribor z dne 30.11.2000 ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje v 1. točki navedene odločbe določil, da se D.D., umrli 17.4.1986, za podržavljeno premoženje podjetja "M." določi odškodnina v višini 107.413,74 USD, v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, d.d.. Slovenski odškodninski sklad je navedene obveznice dolžan izročiti v roku 3 mesecev skrbnici pokojne D.D. (določeni v 3. točki izreka), odvetnici E.E. V 5. točki izreka pa je organ prve stopnje zavrnil zahtevo A.A., B.B. in C.C. za denacionalizacijo premoženja podjetja "K.", vloženo po pokojnem E.D. V nadaljevanju tožena stranka povzema navedbe pritožnikov, ki izpodbijajo odločbo organa prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo zasebno podjetje "M." nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) in po Ukazu prezidija Ljudske skupščine LRS (Uradni list LRS, št. 115/48). Upravičenci do denacionalizacije so za takšno premoženje osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno (8. točka 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Če so upravičenci do denacionalizacije iz 3. člena tega zakona mrtvi ali razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Že iz navedenih določb ZDen torej izhaja, da je pred odločanjem o zahtevi za denacionalizacijo potrebno ugotoviti, kateri osebi (upravičencu) je bilo premoženje podržavljeno. V primeru, da je upravičenec umrl, pa je potrebno ugotoviti tudi, ali so osebe, ki uveljavljajo pravice iz ZDen, njegovi pravni nasledniki. Dejstvo, kdo je bil lastnik zasebnega podjetja ob podržavljenju, je torej bistveno. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tudi izpodbijana odločitev tožene stranke, ki temelji na ugotovitvi, da so v upravnih spisih tudi listine, iz katerih izhaja, da lastnica obravnavanega podjetja ni bila le D.D., ampak tudi njen mož E.D., pravilna. Zato bo moral tudi po mnenju sodišča prve stopnje upravni organ prve stopnje, v skladu z napotili tožene stranke, ugotoviti tudi navedeno dejstvo, ki je za zakonito in pravilno odločbo bistveno.

Trditev tožnice, da iz vseh arhivskih listinskih dokazov izhaja, da je bila pokojna D.D. edina lastnica obravnavanega podjetja, po mnenju sodišča prve stopnje nima podlage v upravnih spisih, saj iz listin (zapisnik Okrožnega sodišča v Celju, dokument Ministrstva za finance, prepis Uprave gospodarskih podjetij z dne 30.11.1949), ki jih navajata tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, izhaja, da je bil solastnik podjetja do 1/2 tudi pokojni E.D. Po mnenju sodišča prve stopnje ima tožnica sicer prav, ko trdi, da je upravni organ prve stopnje določil odškodnino le za premično premoženje podržavljenega podjetja. V obravnavani zadevi pa je bila upravičenki lahko priznana le odškodnina v vrednosti premoženja oziroma njenega lastninskega deleža na podržavljenem podjetju (1. odstavek 43. člena ZDen). Ker je predmet denacionalizacije v konkretnem primeru podjetje, je za določanje odškodnine bistvena le vrednost podržavljenega podjetja, ne pa okoliščina, da so ob podržavljenju podjetja njegovo premoženje predstavljale le premične stvari. Neutemeljen je po mnenju sodišča prve stopnje tudi tožničin tožbeni očitek, da tožena stranka organu prve stopnje nalaga ugotavljanje premoženjskih zahtevkov s področja civilnega prava, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja le, da mora organ prve stopnje ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku v zadevi nacionaliziranega podjetja. Ker med ta dejstva sodi tudi ugotovitev, kateri osebi je bilo podjetje nacionalizirano in kdo so upravičenci za uveljavljanje pravic po ZDen, pa se tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno sklicuje tudi na predpise, s katerimi je urejeno skupno premoženje zakoncev in dedovanje.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:

Da je bila D.D. res izključna in edina lastnica nacionaliziranega podjetja dokazuje še enkrat z listinama, in sicer z zapisnikom Okrožnega sodišča v Celju in prepis Uprave gospodarskih podjetij z dne 30.11.1949. V obeh listinah se kot lastnica navaja izključno D.D., ki je v prvi listini kot lastnica navedena trikrat. V tej listini piše tudi, da je bil prisoten njen mož E.D. Okrožno sodišče v Celju je tej listini dodalo še listino z dne 29.10.1948, in sicer prevzemni zapisnik podjetja, last D.D. Že zaradi načela zakonitosti iz navedenih listin izhaja, da je bila izključna lastnica nacionaliziranega podjetja D.D., saj jo je kot izključno lastnico ugotovilo Okrožno sodišče v Celju kot državni organ. Zaradi tega je prepričana, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepravilno ugotovila in da se je na te njene ugotovitve tudi nepravilno uprlo sodišče prve stopnje, ki je prezrlo le to, da je bilo navedeno podjetje nacionalizirano D.D., nepremičnine pa E.D. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu določbe 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, prizadete stranke A.A., B.B. in C.C., ki jih zastopa pooblaščenec B.A., in A., d.d., kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbo 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz določb ZDen, in sicer, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3. člena tega zakona mrtvi ali razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz določb ZDen izhaja, da je pred odločanjem o zahtevi za denacionalizacijo potrebno ugotoviti, kateri osebi (upravičencu) je bilo premoženje podržavljeno, kot tudi, da v primeru, da je upravičenec umrl, je potrebno ugotoviti tudi, ali so osebe, ki uveljavljajo pravice iz ZDen, njegovi pravni nasledniki. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna izpodbijana odločitev tožene stranke, ki temelji na ugotovitvi, da so v upravnih spisih tudi listine, iz katerih izhaja, da lastnica obravnavanega podjetja ni bila le D.D., ampak tudi njen mož E.D., zaradi česar bo moral upravni organ prve stopnje, v skladu z napotili tožene stranke, ugotoviti tudi navedeno dejstvo, ki je za zakonito in pravilno odločbo bistveno.

Tudi tožbena trditev tožnice, ki jo tožnica ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da iz vseh arhivskih listinskih dokazov izhaja, da je bila pokojna D.D. edina lastnica obravnavanega podjetja, po mnenju pritožbenega sodišča nima podlage v upravnih spisih, saj iz listin (zapisnik Okrožnega sodišča v Celju, dokument Ministrstva za finance, prepis Uprave gospodarskih podjetij z dne 30.11.1949), ki jih navajata tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, izhaja, da je bil solastnik podjetja do 1/2 tudi pokojni E.D.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da ima tožnica sicer prav, ko trdi, da je upravni organ prve stopnje določil odškodnino le za premično premoženje podržavljenega podjetja, da pa je v obravnavani zadevi bila upravičenki lahko priznana le odškodnina v vrednosti premoženja oziroma njenega lastninskega deleža na podržavljenem podjetju (1. odstavek 43. člena ZDen). Tudi pritožbeno sodišče meni, ker je predmet denacionalizacije v konkretnem primeru podjetje, da je za določanje odškodnine bistvena le vrednost podržavljenega podjetja, ne pa okoliščina, da so ob podržavljenju podjetja njegovo premoženje predstavljale le premične stvari.

Glede na navedeno je zato pravilna in zakonita obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, iz katere izhaja le, da mora organ prve stopnje ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku v zadevi nacionaliziranega podjetja, kamor sodi tudi ugotovitev, kateri osebi je bilo podjetje nacionalizirano in kdo so upravičenci za uveljavljanje pravic po ZDen. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicuje tudi na predpise, s katerimi je urejeno skupno premoženje zakoncev in dedovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.