VSRS Sodba I Up 962/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2003, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 22.5.2001. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje delno odločbo z dne 12.4.1995, s katero je bila v korist upravičencev vzpostavljena lastninska pravica na podržavljenih zemljiščih v k.o. M., glede 3. točke izreka dopolnil tako, da je v korist upravičenca Župnija C.C. priznal odškodnino v obliki obveznic tožeče stranke v skupni vrednosti 108.858,46 DEM za naslednje podržavljene nepremičnine v k.o. V.: parc. št. 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21 in 22.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka sicer ravnala pravilno, ko je pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala pravno mnenje pravnomočne sodbe tega sodišča opr. št. U 1673/2001 z dne 17.12.2002, oblikovano na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002), o tem, da priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije prejšnjemu lastniku, ki mu je bilo zemljišče nacionalizirano, ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti in da pravno ni pomembno, ali je do odvzema iz posesti prišlo na podlagi predpisa, določenega v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma predpisa, izdanega v časovnem okviru iz 4. člena tega zakona, ali pa na podlagi drugega ali kasneje izdanega predpisa. Tožeča stranka pa ima prav, da je v zvezi z nepremičnino s parc. št. 16 sporna že sama okoliščina (prisilnega) odvzema iz posesti, ki v postopku ni bila razjasnjena, brez razjasnitve te okoliščine pa o upravičenosti do denacionalizacije za to nepremičnino ni bilo mogoče pravilno odločiti. Če namreč akt prisilnega odvzema nacionaliziranega zemljišča ni izkazan, ni izkazan pravni temelj za denacionalizacijo, kajti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) so bila gradbena zemljišča nacionalizirana z učinkom z uveljavitvijo tega zakona, odvzem pravice uporabe, ki je prejšnjemu lastniku nacionaliziranega zemljišča še ostala, pa se je na podlagi določb ZNNZ (38. člen) izvršil na podlagi odločb zaradi izročitve v posest graditeljem. Če pa prisilni akt odvzema pravice uporabe na nepremičnini ni izkazan, ni izključena prostovoljnost razpolaganja, ki pa ne bi omogočala pravice do denacionalizacije.

Župnija C.C. vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo. V pritožbi navaja, da je bila razpolagalna pravica glede pravice uporabe po vseh predpisih izrecno omejena na določen krog oseb - zakonca, potomce, posvojence, starše in posvojitelje. Dedovanje te pravice pa je po predpisih o dedovanju bilo omejeno na dediče. Prejšnji lastnik torej ni imel neomejene razpolagalne pravice. Ker je pravna oseba, je imela samo pravico uporabe odvzetega zemljišča do dneva, ko ga je morala izročiti občini. Čeprav odločbe o odvzemu iz posesti in izročitvi občini nima, je iz citiranih zakonskih določb jasno razvidno, da je bil možen prenos zemljišča samo na podlagi take odločbe, ne pa na podlagi pravnega posla, ker bi bil takšen pravni posel po samem zakonu ničen.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da v zvezi z nepremičninami, ki so predmet presoje v tem upravnem sporu, okoliščina odvzema iz posesti v upravnem postopku ni bila razjasnjena in je bilo zaradi tega dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno. Prisilni akt odvzema nacionaliziranega zemljišča mora biti izkazan, da je podana podlaga za denacionalizacijo, saj je bilo mogoče s pravico uporabe razpolagati tudi odplačno. Pravica uporabe bi namreč lahko bila v primerih sklenitve pravnega posla konzumirana. Le na podlagi podatka o današnjem katastrskem in lastniškem stanju parcele, da gre za asfaltirano parkirišče, ki v zemljiški knjigi ni vpisano na prejšnjega lastnika zemljišča, še ni mogoče sklepati, da je bil prenos pravice uporabe na sedanjega lastnika izvršen na podlagi prisilnega in neprostovoljnega akta, ki je pogoj za denacionalizacijo. Med predloženimi spisi je tudi prepis odločbe o odškodnini z dne 27.10.1953, do katere se niso opredelili niti upravna organa niti sodišče prve stopnje. Iz te odločbe pa izhaja, da je bilo zemljišče parc. št. 16 k.o. V. razlaščeno v korist države in za potrebe državnega gospodarskega podjetja B., na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), torej na drugi pravni podlagi, kot je bila v obravnavani zadevi navedena kot pravna podlaga za denacionalizacijo (ZNNZ). Zaradi navedenih razlogov pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS - 1) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožeča stranka vložila pritožbo v času veljavnosti ZUS, ki je 1.1.2007 prenehal veljati, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije to pritožbo v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.