VSRS Sklep I Up 858/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 1.10.2003, s katerim je prvostopni upravni organ v zadevi uveljavljanja tožničinih vlaganj v stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske zgradbe v Ljubljani, ki je predmet denacionalizacije, za izvedenca določil B.A. in mu naložil, da ugotovi vrednost vlaganj v navedeno stanovanje. Odločil je tudi, da stroške izdelave cenitve nosita tožnica in denacionalizacijska upravičenka K.L., vsaka do 1/2. Tožnica in denacionalizacijska upravičenka sta dolžni založiti za stroške izvedenca znesek 150.000,00 SIT. Če v navedenem roku ne bosta založili navedenih sredstev, se dokaz ne bo izvedel.

Tožena stranka je ugodila pritožbi tožnice in sklep prvostopnega organa odpravila. Presodila je, da v zadevi ni razvidno, da bi denacionalizacijska upravičenka in tožnica (vlagateljica zahteve za povrnitev vlaganj) res predlagali, da naj upravni organ določi sodnega cenilca. Navedeno bi namreč imelo za posledico, da bi obe nosili stroške postavitve tega izvedenca, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, čemur pa nasprotuje tožnica. Utemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da izvidu in mnenju sodnega izvedenca A.Č., ki ga je upravnemu organu predložila tožnica, v postopku zaenkrat nihče ni nasprotoval. Kot neutemeljene pa zavrača tožničine pritožbene navedbe, da se je predmetni postopek začel na zahtevo denacionalizacijske upravičenke in da bi morala zato ona nositi stroške za izvedenca v zvezi z vlaganji v predmetno stanovanje. Tožena stranka še navaja, da je postopek za povrnitev vlaganj poseben postopek, ki se začne le v primeru, če je zahteva za povrnitev vlaganj vložena. V tej zadevi je zahtevo za povrnitev vlaganj podala tožnica in se je postopek začel na njeno zahtevo, ki zato v tem postopku nastopa kot vlagateljica in ne kot stranska udeleženka.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da iz odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka odpravila sklep prvostopnega organa, s katerim je bil postavljen nov izvedenec z nalogo, da ugotovi vrednost vlaganj v stanovanje, ki ga zaseda tožnica. S pritožbo zoper sklep upravnega organa prve stopnje je tožnica uspela v celoti. V delu odločbe, ki ga izpodbija s tožbo, pa je tožena stranka le pojasnila, katera oseba nosi stroške postavitve izvedenca v zvezi z ugotovitvijo višine vlaganj v povečano vrednost denacionaliziranega stanovanja. Navedbe tožene stranke v tem delu odločbe niso v ničemer vplivale na sprejeto odločitev, z njimi pa tudi ni prejudicirana odločitev prvostopnega organa v nadaljnjem postopku. V postopku ugotovitve višine vlaganj gre za posebno pravico upravičenca, ki je vlagal v povečano vrednost stanovanja (ne pa za poseben postopek), vendar pa se ta pravica v denacionalizacijskem postopku ugotavlja le v primeru, če jo upravičenec uveljavlja, kar je pravilno navedla tudi tožena stranka. V izpodbijani odločbi je tožena stranka tudi navedla, da se postopek za povrnitev vlaganj lahko vodi neodvisno od denacionalizacijskega postopka, nesporno pa se glede na določbo 6. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), v primeru, če med najemojemalcem in upravičencem ne pride do sporazuma, o višini vlaganj odloči z dopolnilno odločbo. Sodišče mora v upravnem sporu ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na pravni interes za vložitev tožbe, ki je procesna predpostavka. Ta interes mora biti neposreden in konkreten, izkazovati pa mora, da izpodbijani akt oziroma del akta, ki se izpodbija s tožbo, neposredno posega v tožnikove lastne pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker izpodbijana odločba tožene stranke očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Tožnica vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z navedbo prvostopnega sodišča, češ da nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa protispisno navedlo, da tožena stranka v svoji odločbi ni zapisala, da je postopek za povrnitev vlaganj samostojen postopek, ki se vodi ločeno od denacionalizacijskega postopka. Navedeno stališče tožene stranke je nezakonito. To priznava tudi prvostopno sodišče, ko v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da gre v postopku ugotovitve višine vlaganj za posebno pravico upravičenca, ki je vlagal v povečano vrednost stanovanja, ne pa za poseben postopek. Tožena stranka je prejudicirala usodo nadaljnjega postopka na prvi stopnji tako, da se bo tožničin zahtevek obravnaval v posebnem upravnem postopku ločeno od denacionalizacijskega, kar posega v tožničine pravne interese in pravice. Odločanje o tem vprašanju v samostojnem upravnem postopku pred upravnim organom bi bilo nično. O tem vprašanju se lahko po izrecni določbi 3. odstavka 25. člena v povezavi s 54. členom ZDen odloči v upravnem postopku le takrat, kolikor se o njem odloči v samem denacionalizacijskem postopku, saj sicer upravni organ nima pooblastila za odločanje. Zahteve za povrnitev vlaganj torej ni mogoče obravnavati v samostojnem upravnem postopku, temveč lahko vlagatelj te zahteve to svojo pravico varuje in uveljavlja v okviru denacionalizacijskega postopka. Stališče tožene stranke, da je treba o tožničini zahtevi za povrnitev vlaganj odločiti v posebnem upravnem postopku, očitno posega v njen pravni interes - onemogoča ji možnost, da po predpisani poti v okviru denacionalizacijskega postopka uveljavi svojo zakonsko pravico, da se ji povrnejo vlaganja. Tožnica zaradi tega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da vrne zadevo v novo odločanje toženi stranki.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilno zavrglo, saj odločba tožene stranke, izpodbijana v tem upravnem sporu, očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka ugodila tožničini pritožbi in v vseh točkah izreka, to je od 1 do 5, odpravila sklep upravnega organa prve stopnje o postavitvi izvedenca. Tožnica je torej s svojo pritožbo v upravnem postopku v celoti uspela. Neutemeljen je tožničin pritožbeni ugovor, da ima pravni interes za vložitev tožbe zaradi navedbe tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da je postopek za povrnitev vlaganj poseben postopek. Že sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da ta navedba tožene stranke ni v ničemer vplivala na sprejeto odločitev tožene stranke (odprava sklepa o postavitvi izvedenca). S to navedbo tožene stranke pa tudi ni v ničemer prejudicirana odločitev upravnega organa prve stopnje v ponovnem postopku, kar tožnica neutemeljeno ugovarja tudi v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

V tej zadevi je sporno vprašanje pravilnosti in zakonitosti postavitve sodnega izvedenca, ki naj ob upoštevanju določil ZDen in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov ugotovi vrednost tožničinih vlaganj v stanovanje, ki je predmet denacionalizacije. O tem vprašanju je tožena stranka tudi odločila, ko je navedeni sklep o postavitvi izvedenca kot nezakonit odpravila. Ni pa sporno stališče, ki ga v tožbi, kakor tudi sedaj v pritožbi izpostavlja tožnica, da naj bi se zahteva za povrnitev vlaganj obravnavala v samostojnem upravnem postopku. Zahteva za povrnitev vlaganj iz 25. člena ZDen je posebna pravica zavezanca ali najemojemalca, ki se uveljavlja v denacionalizacijskem postopku. Le če se zavezanec ali najemojemalec in denacionalizacijski upravičenec ne sporazumejo glede povrnitve vlaganj, se upravičencu lahko vrne nepremičnina še pred ugotovitvijo povečane vrednosti. V takem primeru upravni organ o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, odloči naknadno z dopolnilno odločbo (6. odstavek 25. člena ZDen). Iz listin, ki so v spisu in samih tožničinih navedb izhaja, da stanovanje, ki je predmet denacionalizacije, upravičenki še ni bilo vrnjeno in da je višina vlaganj v navedeno stanovanje še vedno predmet sporazumevanja med denacionalizacijsko upravičenko in tožnico kot najemnico. Torej je odveč tožničina bojazen, da bi upravni organ zaradi napačnega zapisa tožene stranke (ne pa stališča) v odločbi vodil o navedenih vlaganjih poseben upravni postopek.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da nista podana uveljavljena pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.