VSRS Sodba I Up 91/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 17.10.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Krško z dne 1.8.2000, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ prekinil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjske hiše s poslovnimi prostori na parc. št. 7 k.o... investitorja B.B. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) ter odločil, da mora investitor v roku 10 dni od dokončnosti tega sklepa pri Geodetski upravi Republike Slovenije naročiti ureditev meje med parcelama 7 in 8 k.o... ter prvostopnemu upravnemu organu predložiti dokazilo o vloženi zahtevi, če pa to ne bo predloženo v roku, bo postopek ustavljen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, sporno pa je predvsem to, ali je investitor (prizadeta stranka) izkazal pravico razpolaganja z objektom, ki ga namerava rekonstruirati. Sodišče prve stopnje citira določbo 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00), po kateri mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. Po mnenju sodišča prve stopnje, kot je v izpodbijani odločbi pravilno navedla tožena stranka, investitor svojo pravico graditi oziroma rekonstruirati objekt, izkazuje s prodajno pogodbo z dne 5.11.1998, ki jo je sklenil s prodajalcem K.K. d.d.. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz te pogodbe razvidno, da je investitor B.B. kupil nepremičnino parc. št. 7 hiša in dvorišče k.o..., na podlagi interne javne dražbe z dne 29.10.1998. Hiša obsega 253 m2, dvorišče pa 94 m2. V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem je sicer še vknjižena družbena lastnina in kot imetnik pravice uporabe J.J., ki pa je pravni prednik prodajalca. Pogodba je bila overjena pri notarju in tudi po presoji sodišča z njo, saj je primerna za vpis v zemljiško knjigo, prodajalec pa je bil zemljiškoknjižni lastnik, investitor izkazuje pravico razpolaganja z objektom.

Po presoji sodišča prve stopnje je neupoštevno sklicevanje tožečih strank na VI. točko prodajne pogodbe, iz katere naj bi bilo razvidno, da je lastništvo sanitarij, podstrešja nad kletjo in komunalnega priključka sporno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz citirane VI. točke razvidno le, da so navedeni deli kupljene nepremičnine sporni po stališču tožnika. Ni pa lastništvo sporno po mnenju prodajalca - zemljiškoknjižnega lastnika te nepremičnine. Po mnenju sodišča prve stopnje prav tako za zadevo ni pomembno, da sta tožeči stranki vložili tožbo zaradi motenja posesti pred Okrajnim sodiščem v Krškem. S tožbo lahko uveljavljata le zadnjo mirno posest, ne dokazujeta pa lastništva na spornih delih zgradbe.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da je investitor predložil listino, s katero dokazuje, da je lastnik nepremičnine in da take listine tožeči stranki nista predložili, torej nista predložili dokazil, iz katerih bi izhajalo, da imata lastninsko pravico na navedenih prostorih in bi torej lahko nastalo sporno vprašanje lastništva teh prostorov. V takem primeru bi dejansko šlo za predhodno vprašanje po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi katerega bi bilo potrebno postopek prekiniti do rešitve pred pristojnim sodiščem. Tako je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila sklep prvostopnega upravnega organa ter pravilno pojasnila tudi to, da če bi bilo sporno lastništvo, bi bilo za tako vprašanje pristojno redno sodišče, nikakor pa ne bi šlo za vprašanje ureditve meje med parcelama št. 7 in 8, kot je to sklepal prvostopni upravni organa.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeči stranki ponavljata tožbene navedbe in še dodajata:

Poudarjata, da so zaradi nerazčiščenih stvari že potekali sodni spori in je prizadeta stranka že motila tožeči stranki v njuni meri posesti, kar je s pravnomočnim sklepom ugotovilo Okrajno sodišče v Krškem z dne 5.2.2002. Po njunem mnenju je že s tem izkazano, da prizadeta stranka B.B. ni imel v posesti vseh prostorov, katere bi želel adaptirati. Prilagata še aneks k skupni pogodbi z dne 28.3.1993, s katerim dokazujeta, da sta onadva lastnika kleti, katero si lasti B.B. in za kateri prostor si tudi prizadeva pridobiti gradbeno dovoljenje. Doslej tega aneksa še nista predložila, saj sta ga založila in sta ga našla po vloženi tožbi. Po njunem stališču bi moralo biti najprej razčiščeno med njima in B.B., kdo je lastnik posameznih prostorov in šele potem bi bilo možno nadaljevati postopek v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi nujni tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo toženi stranki v nov postopek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka B.B., ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica v B., v odgovoru na pritožbo tožečih strank ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja:

Sodba, na katero se sklicujeta tožeči stranki, z dne 5.2.2002 Okrajnega sodišča v Krškem, je v konkretni zadevi brezpredmetna, ker gre za tožbo in sodbo zaradi motenja posesti, ki nima nobene povezave s vprašanjem lastništva nepremičnine prizadete stranke. Ker lastništvo, na katero se sklicujeta v pritožbi tožeči stranki, po njenem mnenju ni sporno, saj ne obstaja sporno lastništvo, tožena stranka in prvostopni upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, nimata razlogov za razčiščevanje lastništva, zato je predlog tožečih strank glede tega neutemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, ker je v postopku dokazano, da ima kot investitor pravico razpolagati z objektom, ki ga namerava rekonstruirati.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na citirano določbo 36. člena ZGO, po kateri mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tak dokaz navedena prodajna pogodba z dne 5.11.1998, ki je bila overjena pri notarju in tudi po presoji pritožbenega sodišča z njo, saj je primerna za vpis v zemljiško knjigo, prodajalec, pa je bil zemljiškoknjižni lastnik, prizadeta stranka kot investitor izkazuje pravico razpolaganja z objektom.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno mnenje sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je neupoštevno sklicevanje tožečih strank na VI. točko prodajne pogodbe, iz katere naj bi bilo razvidno, da je lastništvo sanitarij, podstrešja nad kletjo in komunalnega priključka sporno. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je iz citirane VI. točke razvidno le, da so navedeni deli kupljene nepremičnine sporni po stališču tožnika, ni pa lastništvo sporno po mnenju prodajalca - zemljiškoknjižnega lastnika te nepremičnine. Tudi pritožbeno sodišče meni, da za zadevo ni pomembno, da sta tožeči stranki vložili tožbo zaradi motenja posesti pred Okrajnim sodiščem v Krškem. S tožbo in sedaj s sodbo (z dne 5.2.2002) lahko uveljavljata le zadnjo mirno posest, ne dokazujeta pa lastništva na spornih delih zgradbe.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno sklepala, da je prizadeta stranka kot investitor predložila listino, s katero dokazuje (prodajna pogodba), da je lastnik nepremičnine in da take listine tožeči stranki nista predložili, torej nista predložili dokazil, iz katerih bi izhajalo, da imata lastninsko pravico na navedenih prostorih in bi torej lahko nastalo sporno vprašanje lastništva teh prostorov. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila sklep prvostopnega upravnega organa ter pravilno pojasnila tudi to, da če bi bilo sporno lastništvo, bi bilo za tako vprašanje pristojno redno sodišče, nikakor pa ne bi šlo za vprašanje ureditve meje med zemljiščema parc. št. 7 in 8, kot je to sklepal prvostopni upravni organ.

Neupoštevna je tudi pritožbena navedba tožečih strank v zvezi z aneksom h kupni pogodbi z dne 22.3.1993, s katerim naj bi dokazovali, da sta lastnika kleti, katero si lasti prizadeta stranka B.B. in za kateri prostor si tudi prizadeva pridobiti gradbeno dovoljenje. Po mnenju pritožbenega sodišča je ta aneks pritožbena novota, ki ga ni mogoče upoštevati, poleg tega je ta aneks sklenjen med tožečima strankama in pravnim prednikom prodajalca objekta prizadeti stranki za stanovanjsko hišo, na parc. št. 8, ki je v lasti tožečih strank. Po navedbah prizadete stranke je ta aneks tudi predmet kazenskega postopka zoper tožeči stranki, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena Kazenskega zakona, in to pri Okrajnem sodišču v Krškem.

Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe tožečih strank, s katerimi le ponavljata tožbene navedbe, ki jih je v zvezi z lastništvom oziroma pravico razpolaganja z objektom utemeljeno že zavrnilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.