VSC Sodba Cp 330/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 381.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila (točka I izreka) in tožniku naložilo dolžnost povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 104,60 EUR v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi utemeljenost zahtevka po podlagi, podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naj se naloži plačilo celotnih stroškov postopka. Navajal je, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna, v nasprotju z dejanskim stanjem, le-to je ugotovljeno zmotno, v tej posledici je materialno pravo napačno uporabljeno, sodba pa je tudi nezakonita in protispisna. Navajal je, da je bilo med pravdnima strankama sporno zgolj to, ali je kritje po sklenjenih zavarovalnih pogodbah - policah št. ... (stanovanjska hiša) in ... (gospodarsko poslopje) izključeno. Sporno je bilo le vprašanje, ali je bil dogodek odvisen ali neodvisen od izključne volje tožnika, kot pogodbenika, oziroma ali je do požiga prišlo po naročilu tožnika in ali naj bi tožnik naročilo podal namenoma. Tožnik je zanikal, da bi naročil požig in zatrjeval, da če bi se izkazalo, da bi tožnik naročil požig, zato ni imel naklepa, saj je bil v času škodnega dogodka zaradi duševne motnje neprišteven, neprištevnost pa izključi naklep. Na toženki je bilo dokazno breme dokazati, da naj bi tožnik naročil požig in da naj bi to storil naklepoma, oziroma da naj bi bil dogodek odvisen od volje tožnika. Tožnik pa je moral v primeru, če bi toženka dokazala, da naj bi tožnik naročil požig, dokazati, da je bil tožnik v času škodnega dogodka v stanju neprištevnosti, da ni bil sposoben razumeti pomena svojega domnevnega dejanja, da ni imel v oblasti svojega domnevnega ravnanja zaradi duševne motnje. Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik naročil požig stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, poudariti je potrebno, da je sodišče prve stopnje pri iskanju razlogov za svojo odločitev preseglo trditveno podlago tožene stranke in dejansko stanje raziskovalo po uradni dolžnosti, s tem je bistveno kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi z 339. členom ZPP. Posledično je dejansko stanje ugotovljeno napačno, če sodišče ne bi preseglo trditev toženke, ne bi imelo razlogov za zaključek, da naj bi tožnik naročil požig in da naj bi imel motiv za to, razlogi sodbe o tem so podani izven toženkinih trditev, v posledici je izpodbijana sodba nezakonita. Toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala, da naj bi tožnik dejanje načrtoval od iskanja osebe za požig, ko naj bi prišel v stik s M. Č., da naj bi tožnik načrtoval način in čas izvedbe požiga, da naj bi namestil stvari v hiši za izvedbo požiga, da naj bi dal M. Č. navodila, da je potrebno hišo požgati ponoči, ko bodo sosedje spali in ob suhem vremenu, da naj bi imel motiv za dejanje, to naj bi predstavljala premoženjska korist, ki bi jo pridobil iz naslova sklenjenega premoženjskega zavarovanja nepremičnin, da naj bi M. Č. povedal, da želi nepremičnine zažgati zato, ker so zavarovane in bo prejel zavarovalnino, da tožnik v času škodnega dogodka naj ne bi bival v hiši, kjer je bil požar, ampak pri M. L., da naj bi skupaj načrtovala prodajo njene hiše in nakup nove, da bi tožnik moral pred škodnim dogodkom izplačati po sodbi Višjega sodišča v Celju znesek 40.000,00 EUR, da naj bi bilo v hiši več žarišč požara, da naj bi bili v hiši sledovi politja vnetljive tekočine, da naj bi bila na podstrešju najdena kovinska posoda z ročajem, da naj bi bila hiša požgana z vnetljivo tekočino, motornim bencinom, da naj bi bil v hiši odvzet vzorec polnjenega enoseda in naj bi ta vseboval sled motornega bencina, da naj bi bili pri ogledu izključeni vsi objektivni vzroki požara, da naj bi po samem požaru klicali tožnika na njegov GSM in kakšna naj bi bila vsebina te komunikacije, da naj bi bil tožniku med hišno preiskavo odvzet notes - rokovnik, v katerem naj bi bila zapisana telefonska številka ... - domnevno od M. Č. Gre za odločilna dejstva, na katera je sodišče v 25., 26., 27., 28. in 29. točki obrazložitve vezalo svoje zaključke, da naj bi tožnik naročil požig in da naj bi imel motiv za to, zaključki sodbe so torej podani mimo trditev toženke, kar predstavlja bistveno kršitev 2. in 7. člena ZPP. Sodišče skozi povzemanje vsebine listinske dokumentacije in zaslišanja prič zapolnjuje toženkino pomanjkljivo trditveno podlago, kar po ZPP ni dovoljeno, dokumentacija in izpovedbe prič ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev pravdne stranke. Svoje zaključke je sodišče vezalo na domnevna dejstva, ki s strani toženke niso bile zatrjevana, zato sodba predstavlja za tožnika sodbo presenečenja. Toženka ni prerekala s strani tožnika zatrjevanih dejstev, da je bil na stanovanjski hiši že enkrat pred škodnim dogodkom podtaknjen požar, da je od takrat dalje in zaradi tega razloga tožnik sklenil zavarovanje nepremičnin pred požarom, da so se v času škodnega dogodka na hiši opravljala obnovitvena dela, da tožnik ni imel nikakršnih finančnih težav, da je bil kazenski postopek zoper tožnika zrežiran in da je M. Č. priznal dejanje zgolj iz razloga, ker mu je bila ponujena nizka kazen. Ta relevantna dejstva bi se morala šteti kot nesporna in jih sodišče ne bi smelo raziskovati, zato je storilo bistveno kršitev določb 214. člena ZPP v povezavi z 339. členom ZPP, posledično je dejansko stanje ugotovilo napačno. Če bi upoštevalo zgoraj navedena nesporna dejstva, bi moralo zaključiti, da tožnik ni imel motiva, da bi naročil požig, saj je hišo obnavljal in je imel namen v njej živeti, premoženjske koristi ni potreboval, imel je finančna sredstva, obstaja velika verjetnost, da mu je nekdo požar vnovič podtaknil, da je priznanje M. Č. iz kazenskega postopka za predmetno pravdo neverodostojno, podano je bilo izključno iz razloga ponujene nižje kazni, posledično to pomeni, da tožnik ni bil naročnik požiga. Zato je podano zavarovalno kritje, oziroma odgovornost toženke za nastalo škodo, posledično je podan temelj v dani zadevi. Četudi se pritožbeno sodišče s temi trditvami ne bi strinjalo, tožnik poudarja, da toženka ni dokazala tega, da naj bi tožnik naročil požig stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izpovedbo priče M. Č., ki pa ni bila prepričljiva, konsistentna, zanesljiva in verodostojna, v pomembnih detajlih je v nasprotju z izpovedbo, ki jo je priča podala v kazenskem postopku. Pravno zmoten je zato zaključek sodišča, da je izpovedba te priče verodostojna, saj ta ni znala natančno pojasniti, kje, kdaj in kolikokrat naj bi se osebno sestala s tožnikom, kje, kdaj, kolikokrat in na kakšen način naj bi domnevno komunicirala in kaj naj bi bila vsebina komunikacije, kje, kdaj in na kakšen način naj bi mu bilo dano domnevno naročilo, kje, kdaj in na kakšen način naj bi sprejel domnevno naročilo, kje, kdaj in na kakšen način naj bi prejel navodila za požig, niti konkretne vsebine, oziroma obsega navodil, kako naj bi potekala njegova pot do-iz kraja škodnega dogodka, niti kje naj bi izstopil, kje naj bi šel, kako dolgo naj bi hodil, kako je postopal, kako naj bi prišel na kraj dogodka in kako naj bi potekal domnevni požig. To pomeni, da je bila izpovedba priče neprepričljiva, nenatančna, nejasna in nezanesljiva in ne bi smela služiti kot dokaz. Izpovedba te priče je v pomembnih detajlih tudi v nasprotju z njeno izpovedbo v kazenskem postopku, saj je v le-tem med drugim izpovedala, da ji je tožnik naročil, da naj hišo najprej požge v sredini in nazadnje zažge podstrešje, da je za požig prinesla pet litrov bencina, da ji je tožnik denar izročil na glavni avtobusni postaji. V tem pravdnem postopku pa je izpovedala, da ji je tožnik izrecno naročil, da naj hišo najprej požge zgoraj na podstrešju, da se bo potem ogenj širil v spodnje dele, da je za požig prinesel trilitrsko plastično kantico, torej tri litre bencina in ne pet, da ji je tožnik denar izročil na železniški postaji, torej ne na avtobusni. Brez te izpovedbe preostale listine v spisu nimajo dokazne vrednosti, domnevna telefonska komunikacija med tožnikom in M. Č. sama po sebi ne dokazuje, da naj bi tožnik naročil požig. Vse ostale priče pa dejansko niso vedele povedati ničesar v zvezi z zatrjevanim naročilom tožnika za požig. Če se je priča M. Č. nahajal na kraju škodnega dogodka in storil požig, še to ni dokaz, da naj bi to storil po tožnikovem naročilu. Za domnevni obstoj naročila za požig toženka ni predložila nobenih dokazov, nobena listinska dokumentacija ali priča namreč ni potrdila tega. Če pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim zatrjevanjem, je jasno, da je zavarovalno kritje podano tudi v primeru, če bi tožnik naročil požig, ker v času škodnega dogodka ni bil prišteven. V postopek pritegnjena izvedenka je podala ugotovitve: da ima tožnik blodnjavo motnjo s hudo paranoidnostjo, da ne more ugotoviti, od kdaj ta motnja traja, da tožnikovo psihično stanje ne vpliva na sposobnost razumevanja in obvladovanja ravnanja, da naj bi bil kritični dogodek, ki je sprožil tožnikovo paranoidnost, požar in izguba finančnih sredstev, da naj bi bile v času škodnega dogodka tožnikove kognitivne zmožnosti dovolj dobre, da bi takšno dejanje lahko storil. Njene ugotovitve glede bistvenih vprašanj: ali je tožnikova duševna motnja obstajala v času škodnega dogodka, oziroma domnevnega naročila in ali je bil tožnik v času škodnega dogodka oziroma domnevnega naročila zaradi te duševne motnje neprišteven, so diametralno nasprotne z izvedenkinim predhodnim ugotovitvam iz kazenskega postopka. Njene predhodne ugotovitve so, da tožnik trpi zaradi psihotične motnje, ki močno ovira, oziroma onemogoča njegovo presojo realnosti, da ima zmotna prepričanja in zmotne zaznave, da si napačno interpretira dogodke, da ima hudo psihično motnjo, da je tožnikova ocena realnosti napačna in da ne zna interpretirati situacije, da je tožnikova duševna motnja v hudi obliki obstajala že v času škodnega dogodka, da je tožnikova duševna motnja močno vplivala na sposobnost razumevanja in obvladovanja tožnika v času domnevne storitve kaznivega dejanja. S svojimi ugotovitvami je prišla v popolno nasprotje glede njenih predhodnih ugotovitev glede tožnikovega psihičnega stanja, posledično obstaja utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Izvedenkine ugotovitve iz kazenske in pravdne zadeve se medsebojno izključujejo, ker je v kazenski zadevi ocenila, da je tožnikova duševna motnja v hudi obliki obstajala že v času škodnega dogodka in da je močno vplivala na sposobnost razumevanja in obvladovanja tožnika, takšne ugotovitve pa je v pravdi zanikala. Izvedenkine ugotovitve iz pravde so si same s seboj v nasprotju, saj navaja, da ne more določiti, od kdaj traja motnja pri tožniku, po drugi strani pa piše, da naj bi jo sprožil škodni dogodek. Na ta nasprotja je tožnik opozoril v četrtem pripravljalnem spisu ter iz tega razloga predlagal angažiranje novega izvedenca psihiatra. Opozoril je tudi na to, da je izvedensko mnenje neargumentirano in nepreverljivo, ker izvedenka ni strokovno obrazložila z ničemer, kje je podlaga njenih ugotovitev, da pri takšni psihični motnji, kot jo ima tožnik, razumevanje tega, kaj človek počne ter obvladovanje ravnanja nista bistveno motena in kje je podlaga njene ugotovitve, da naj bi bil kritični dogodek, ki je sprožil tožnikovo paranoidnost, požar in izguba finančnih sredstev ter na kakšni podlagi zaključuje, da naj bi bile v času škodnega dogodka tožnikove kognitivne zmožnosti dovolj dobre, da bi takšno dejanje lahko naredil. Nasprotij med njenimi ugotovitvami iz kazenskega postopka in v predmetnem pravdnem postopku ni argumentirano pojasnila, ne drži njena izpovedba, da se v predhodnem mnenju v kazenskem postopku ni opredeljevala do tega, kako dolgo že traja motnja pri tožniku. V kazenski zadevi je izpovedala, da je duševna motnja pri tožniku v hudi obliki obstajala že v času domnevne storitve kaznivega dejanja. Pri neposrednem zaslišanju ni znala konkretno pojasniti njenih razhajanj glede ugotavljanja trajanja motnje, že v kazenskem postopku je imela na voljo celotno dokumentacijo, podana pojasnila vlivajo dvom v objektivnost njenih zaključkov. Ni znala pojasniti, kako dolgo naj bi takšna motnja trajala, povedala je celo, da je lahko motnja trajala že več kot desetletje, da se za nazaj ne more opredeliti, koliko časa je trajala, s tem je podrla svoje zaključke, da naj bi motnjo sprožil škodni dogodek. Zmotni in v nasprotju z vsebino spisovne dokumentacije so zaključki sodišča v 15. točki obrazložitve, da naj bi bilo izvedensko mnenje strokovno prepričljivo, jasno, popolno in brez nasprotij, s čimer je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če izvedenka strokovno ne pojasni, zakaj je prišlo do bistvenih razhajanj z njenimi predhodnimi ugotovitvami, niti tega, od kdaj je sploh trajala tožnikova duševna motnja in so njene ugotovitve diametralno nasprotne njenim predhodnim zaključkom iz kazenskega postopka, ni moč zaključiti o strokovni prepričljivosti, jasnosti in popolnosti mnenja. Zmotni so zaključki sodišča, da naj bi se izvedenka v kazenskem postopku ukvarjala samo z vprašanjem, ali je tožnik sposoben prisostvovati na obravnavi, takšen zaključek je protispisen, v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenke v kazenski zadevi z dne 19. 8. 2014. V kazenskem postopku je odgovarjala na vprašanja glede trajanja tožnikove duševne motnje, podajala je mnenje tudi o tožnikovi prištevnosti, jasno je, da je negirala svoje predhodne ugotovitve in ustvarila velik dvom v njeno strokovnost in objektivnost mnenja, razhajanj v mnenjih ni znala pojasniti. Celo sama je pojasnila, da so njene ugotovitve glede trajanja duševne motnje nezanesljive in je na ta način sama ustvarila dvom v svoje zaključke. To je od sodišča prve stopnje terjalo, da ugodi dokaznemu predlogu tožnika po angažiranju novega izvedenca psihiatra, kakor je tožnik vztrajal. Ker je sodišče tožnikov dokazni predlog zavrnilo, je bistveno kršilo drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje glede ugotavljanja tožnikove neprištevnosti je ostalo napačno, oziroma nepopolno ugotovljeno. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga je ostalo strokovno nepojasnjeno in neugotovljeno, ali je bil tožnik v času škodnega dogodka neprišteven, gre pa za bistveno vprašanje, od katerega je odvisen izid pravde. Tožnik je zavrnitev dokaznega predloga nemudoma grajal na zapisnik 16. 1. 2017. Če bi sodišče v postopek pritegnilo novega izvedenca psihiatra, bi tožnik z njim dokazal, da je bil v času škodnega dogodka neprišteven, kar bi izključilo naklep, posledično do izključitve zavarovalnega kritja ne bi prišlo, ampak bi bil podan temelj za predmetno pravdo. Ker ni angažiralo novega izvedenca psihiatra, je tožniku odvzelo pravico do drugega izvedenskega mnenja, glede na izpostavljena nasprotja in nejasnosti izvedenskega mnenja pa je kršilo tožnikovo ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Odločitev o stroških pravdnega postopka je popolnoma napačna.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago toženke in je dejansko stanje raziskovalo po uradni dolžnosti ter s tem storilo bistveno kršitev določb 2. in 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

V točki 2. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje korektno povzelo toženkine trditve, da je zoper tožnika bila vložena kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja napeljevanja in pomoči pri požigu z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi iz naslova požarnega zavarovanja stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, ker je z naklepom napeljal M. Č., da je 18. 5. 2010 okoli 23.50 ure zanetil požar v stanovanjski hiši in gospodarskem poslopju last tožnika, da vsi tekom kriminalistične preiskave pridobljeni dokazi dokazujejo, da je M. Č. zanetil požar z vnetljivo tekočino - bencinom, v pritličju stanovanjske hiše, v prvem nadstropju in podstrešju ter podstreho gospodarskega poslopja in dokazujejo medsebojno povezavo med tožnikom in M. Č., da je slednji na podlagi opravljenega postopka identifikacije na fotografskih posnetkih prepoznal tožnika, ki ga je poklical po telefonu in po naročilu in navodilu katerega je po predhodnem ogledu storil dejanje požiga, za katero mu je tožnik izročil denar, da je toženka v svojih navedbah povzela vsebino obtožnice Kt 1/2087/10, vložene pri Okrožnem sodišču v Celju zoper tožnika in M. Č. (iz toženkine pripravljalne vloge z dne 7. 6. 2016 na listnih št. 22-25 izhaja vsebina obtožnice), da iz vložene obtožnice izhaja udeležba tožnika pri požigu hiše in gospodarskega poslopja, da ne držijo tožnikove navedbe, da ne pozna M. Č. in da ni z njim nikoli komuniciral, sploh ne glede škodnega dogodka, da požig tožnikove hiše in gospodarskega poslopja ni bodoč negotov dogodek, neodvisen od volje tožnika, da zavarovalni primer po določbi 922. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni nastal in zato toženkino zavarovalno jamstvo ni podano.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženka zatrjevala dovolj potrebnih odločilnih dejstev, katerih obstoj je sodišče prve stopnje na podlagi temeljite in prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov tudi ugotovilo. Zato zaključki o tožnikovem naročilu požiga in obstoju njegovega motiva pridobiti si premoženjsko korist niso izven trditvene podlage toženke, kot to trdi pritožba.

6Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljene tožnikove trditve, kot neprerekane šteti za priznane. Iz siceršnjih toženkinih navedb izhaja zanikanje vseh tožnikovih trditev o nastanku zavarovalnega primera kot bodočega, negotovega in od izključne volje tožnika neodvisnega dogodka in toženkino vztrajanje pri trditvah, da je tožnik povzročil zavarovalni primer namenoma. Pritožbeni očitek o storjeni kršitvi 214. člena ZPP je neutemeljen.

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede spornega dejstva o tem, ali je tožnik naročil požig svoje stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja:

- da je tožnik bil v času škodnega dogodka 18. 5. 2010 uporabnik telefona s številko 031 219 036 in še dne 19. 5. 2010, ni ga izgubil že 18. 5. 2010, tožnik je bil tudi uporabnik mobilnega telefona s št. ...,

- uporabnik telefona s št. ... je bil M. Č. in se je od 19.16 ure dne 18. 5. 2010 do najmanj 00.51 ure dne 19. 5. 2010 nahajal na območju bazne postaje RTV K. 1, ki pokriva območje škodnega dogodka, uporabnik te telefonske št. je 18. 5. 2010 ob 9.26 uri, ko se je nahajal na območju bazne postaje Z.-L., prejel klic s telefona št. ..., ki jo je uporabljal tožnik in njun pogovor je trajal 258 sekund,

- isti dan je uporabnik telefonske številke ... M. Č. ponovno prejel tožnikov klic z njegove telefonske številke, takrat pa se je že nahajal na območju bazne postaje RTV K.1, ki je v neposredni bližini škodnega dogodka, pogovor je trajal 158 sekund, na tem območju pa se je nahajal tudi ob 20.51 uri, 23.37 uri in 00.51 uri,

- M. Č. je, zaslišan kot priča, potrdil komunikacijo s tožnikom, ob prijetju je tudi imel pri sebi mobilni telefon s številko ..., s to številko pa je tožnik komuniciral 18. 5. 2010 in 19. 5. 2010, klici pa so se opravljali s kraja škodnega dogodka,

- tožnik je dejanje požiga predhodno načrtoval, z M. Č. je stopil v stik preko Salomonovega oglasnika, mu naročil požig svojih nepremičnin, mu obljubil plačilo in ga delno že izročil, dal je M. Č. natančna navodila glede načina izvedbe požiga, omogočil mu je vstop v nepremičnine,

- nepremičnine so bile požgane z motornim bencinom, ki ga je M. Č. polil po predmetih v hiši in gospodarskem poslopju ter neposredno po politju prižgal.

8Pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da je tožnik naročil požig, zgolj na podlagi izpovedbe priče M. Č. Sodišče prve stopnje je vsa ta ključna dejstva ugotovilo na podlagi temeljite, prepričljive in pravilne dokazne ocene dokazne listine - izpisa vzpostavljenih zvez z več mobilnih številk (priloga C32), izpovedbe kot prič zaslišanih policistov B. V. in A. O., ostalih dokaznih listin v prilogah C in tudi na podlagi izpovedbe priče M. Č.

Pritožba s svojo dokazno oceno izpovedbe priče M. Č. ne more ovreči pravilnosti presoj sodišča prve stopnje, da je izpovedba te priče verodostojna, neutemeljeno pa pritožba trdi, da priča ni znala natančno pojasniti določenih dejstev. Izpovedba priče ni nekonsistentna in neverodostojna, če priča ni v kazenskem in tem pravdnem postopku povsem identično izpovedala o tem, v kakšnem vrstnem redu je tožnik naročil požig etaž v hiši, če je priča prinesla za potrebe požiga tri litre ali pet litrov bencina in ali ji je tožnik denar dal (del plačila za požig) v C. na avtobusni ali na železniški postaji. Dejstvo pa je, da je ta priča v tem pravdnem postopku izpovedala, da je prinesla na kraj dogodka tri litre ali pet litrov bencina in da ji je tožnik del plačila, torej denar, izročil na avtobusni ali železniški postaji v C. Pritožbene trditve o nedoslednosti pri izpovedbi te priče so torej tudi zavajajoče.

Telefonska komunikacija med tožnikom in M. Č. pa ni le domnevna, kot trdi pritožba, temveč je po presoji pritožbenega sodišča povsem dokazana. Ob dejstvu, da je tožnik v tej pravdi povsem zanikal znanstvo z M. Č. in kakršnokoli komunikacijo, oziroma povezavo s to osebo, je povsem prepričljiv in pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je M. Č. izvedel požig tožnikovih nepremičnin po naročilu tožnika. Izpovedba priče M. Č. in analize telefonske komunikacije po presoji pritožbenega sodišča povsem zadoščajo za prepričanost sodišča o tem, da je komunikacija med njima obstajala in da je bila opravljena v zvezi z naročilom za požig, zato pritožbeno sodišče povsem sprejema zaključke sodišča prve stopnje. Tožnik namreč ni nikoli zatrjeval, da bi bila vsebina njegove telefonske komunikacije s M. Č., ki je dokazana, drugačna od tiste, ki jo je zatrjevala toženka in jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, česa takega ne trdi niti v pritožbi.

9Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik januarja 2011 vložil tožbo z zahtevkom za plačilo zavarovalnine, prerekal toženkine navedbe o tem, da je sam naročil požig svojih nepremičnin, šele v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2014 je pričel zatrjevati, da če bi se ugotovilo, da je z naklepom napeljal M. Č. k požigu, pa svojega ravnanja ni razumel in ga ni imel v oblasti. Na naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2016 pa je na toženkine trditve, da se ji poraja dvom v tožnikovo sposobnost skleniti zavarovalno pogodbo dne 1. 7. 2009 glede na njegov duševno motnjo, navajal, da mu nikoli ni bila odvzeta poslovna sposobnost, zaradi česar se dejansko stanje v tej smeri (torej v času sklenitve pogodbe) ne sme ugotavljati, zanikal je, da bi bil v času sklepanja zavarovalnih pogodb poslovno nesposoben. Sodišče prve stopnje je tekom te pravde ugotovilo, da tožnik ni pravdno sposoben. Ugotovilo pa je tudi, da tožnikova voljna in intelektualna sposobnost ni bila okrnjena pri sklepanju obeh zavarovalnih pogodb dne 1. 7. 2009, četudi je bila pri njem že takrat prisotna blodnjava motnja, ta ni vplivala na njegovo intelektualno funkcioniranje in je lahko izrazil svojo voljo, da je imel voljno in intelektualno sposobnost za sklenitev obeh pogodb, zato sta bili veljavno sklenjeni. Tožnik si je torej v tej pravdi prizadeval dokazati in je tudi dokazal, da deset mesecev in pol pred škodnim dogodkom njegovo voljno ravnanje in obvladovanje in razumevanje ravnanja ni bilo okrnjeno zaradi psihične motnje.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da ima tožnik kronično psihotično motnjo iz skupine blodnjavih motenj s hudo paranoidnostjo, njegova realitetna kontrola je motena, pojavljajo se že hude spominske motnje, ki so posledica staranja (tožnik je rojen leta 1930) in, oziroma ali začetka Alzheimerjeve demence, tožnik trpi zaradi zmotnega prepričanja, da ga preganjajo, mu kradejo, ga zasledujejo, da pa pri blodnjavi motnji razumevanje tega, kar človek počne in obvladovanje ravnanja nista bistveno motena, da so se simptomi močno izrazili po požigu, da pa povsem zanika kakršnokoli krivdo in da o dogodku ničesar ne ve, takšne spominske motnje pa za opisano bolezen niso značilne. Tudi, če je bil tožnik ob škodnem dogodku že pod vplivom blodenj, to je zmotnih prepričanj o preganjanju, v njegovi pripovedi ni nobene razlage za to, da bi naročil požig zaradi strahu pred tem, da bi mu drugi škodili, njegove kognitivne zmožnosti so bile dovolj dobre, da je takšno dejanje lahko naredil, kognitivno pešanje še ni bilo takšno, da ne bi razumel dejanja, upad njegovih sposobnosti je očiten v zadnjih dveh letih (odkar ga je prvič pregledala v teku kazenskega postopka).

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je bila izvedenka prej v kazenskem postopku in potem (najprej) v tej pravdi pritegnjena izključno z namenom ugotavljanja procesne sposobnosti tožnika, njena naloga ni bila podati mnenje o tem, ali je bil tožnik v času storitve prej očitanega kaznivega dejanja sposoben razumeti svoja dejanja in obvladovati svoja ravnanja in tudi v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bil v času škodnega dogodka sposoben razumeti svoje ravnanje in ga obvladovati. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je kljub obstoju duševne motnje, ki je bila po vsej verjetnosti razvita v določenem obsegu že ob samem škodnem dogodku, bil tožnik v času požiga sposoben razumevanja svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja, torej načrtovanja požiga in napeljevanja k temu dejanju, da je bil v času škodnega dogodka prišteven, da je imel voljni in zavestni element za storitev načrtovanega požiga svojih nepremičnin in napeljevanja druge osebe na izvedbo požiga.

Pritožbeno sodišče povsem sprejema take zaključka sodišča prve stopnje. Strinja se s presojo, da izvedensko mnenje ni samo s seboj v nasprotju, niti si ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, podanim v kazenskem postopku in v tem postopku glede spornega dejstva, ali je tožnik v času škodnega dogodka razumel svoje ravnanje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in ali je tako ravnanje voljno storil. Povsem jasno je, da izvedenka ni mogla ugotoviti niti obstoja niti stanja tožnikove duševne bolezni v času škodnega dogodka, zato tudi sodišče prve stopnje tega ni moglo ugotoviti. Ob dejstvu, da tožnikovo voljno in intelektualno ravnanje ni bilo okrnjeno v času sklenitve zavarovalnih pogodb in da iz spisovnega gradiva izhaja, da tožnik nima nobene zdravstvene dokumentacije, oziroma podatkov o svojem duševnem zdravju v času od sklenitve zavarovalnih pogodb do škodnega dogodka in celo do prvega pregleda pri izvedenki Š. v kazenskem postopku in da je izvedenka v času od pregleda v kazenskem postopku pa do tega pravdnega postopka opazila upad njegovih kognitivnih sposobnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje, kot ga je podala izvedenka v dopolnitvi in ugotovilo, da sposobnost načrtovanja nekih dejavnosti v času škodnega dogodka ni bila omejena, četudi je bil tožnik že takrat preganjalno blodnjav in paranoiden, da je takrat, ko ga je prvič pregledala v kazenskem postopku, bil absolutno sposoben načrtovanja, oziroma storitve očitanega mu ravnanja, ker je pri blodnjavi motnji človek intelektualno lahko povsem v redu, v redu razmišlja, njegovi miselni procesi niso okrnjeni, da se je torej tožnik zavedal svojega ravnanja ob škodnem dogodku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil sposoben razumeti svoje ravnanje in ga obvladovati, da je bil prišteven in ga je storil namenoma.

Dopolnitev mnenja je namenjeno razjasnjevanju določenih nejasnosti ali nasprotij in v dopolnitvi izvedenskega mnenja je po presoji pritožbenega sodišča izvedenka svojo nalogo v redu opravila.

12Pritožbene navedbe o obstoju nasprotij in nejasnosti v izvedenskem mnenju pa so tudi deloma zavajajoče in glede na obrazloženo neutemeljene. Izvedenka je izrecno pojasnila, da se je duševna motnja pri tožniku zelo intenzivirala po tem, ko se je vodil kazenski postopek, oziroma po požigu. Zato ne drži, da je v mnenju opredelila škodni dogodek kot sprožilec duševne motnje. Sama strokovna usposobljenost izvedenke psihiatrične stroke izvedenki omogoča prepoznavanje vrste psihičnih motenj (postavljanje diagnoz) in ji omogoča vedenje o tem, kakšna so ravnanja in razumevanja človeka z določeno ugotovljeno psihično motnjo in katere so okoliščine, kot sprožilci simptomov, ki opredeljujejo določeno psihično motnjo. Izvedenka je torej strokovnjak in je njeno mnenje utemeljeno s pravili stroke, zato pritožba neutemeljeno trdi, da izvedenka ni z ničemer strokovno obrazložila podlag za njene ugotovitve.

Izvedenka je povedala, da je pri tožniku bila prisotna duševna motnja, ko ga je pregledala, ne more pa vedeti, kdaj se je ta začela. Res je v kazenski zadevi podala mnenje, da je duševna motnja pri tožniku v hudi obliki obstajala že v času storitve kaznivega dejanja, vendar je k temu še dodala, da ne more pa odgovoriti na vprašanje, ali ga je to vodilo k storitvi kaznivega dejanja. Ne drži pa pritožbena trditev, da je že v kazenskem postopku imela izvedenka na voljo celotno dokumentacijo, bistveno je, da tožnikove dokumentacije o njegovem duševnem zdravju sploh ni bilo in izvedenka je obrazložila, da ne more pojasniti, kako dolgo naj bi duševna motnja pri tožniku trajala, iz razloga, ker ni dokumentacije, ker se ni zdravil. Že zgoraj obrazloženo pa je, da ni podala izvedenka zaključka, da naj bi duševno motnjo pri tožniku sprožil škodni dogodek, saj je jasno obrazložila, da jo je le potenciral.

Po presoji pritožbenega sodišča je izvedenka z dopolnitvijo izvedenskega mnenja povsem razjasnila in utemeljila svoje ugotovitve, v njenem mnenju ključno z dopolnitvijo ni nejasnosti, niti dvomljivosti glede ugotovljenih pravno pomembnih dejstev, to pa je, da ugotovljena psihična motnja tožnika ni vplivala na njegovo voljo ravnanje in obvladovanje njegovega ravnanja tako, da svojega ravnanja ne bi razumel. Pritožbeni očitki o protispisnosti niso utemeljeni.

13Glede na dejstvo, da se tožnik pred škodnim dogodkom ni zdravil pri psihiatru, da je 10 mesecev in pol pred škodnim dogodkom veljavno sklenil zavarovalni pogodbi, da se tudi ni zdravil po škodnem dogodku in da je prvič prišel v psihiatrično obravnavo tekom kazenskega postopka (ali leta 2012 ali celo leta 2014), je povsem hipotetična in neutemeljena pritožbena trditev, da bi tožnik, če bi sodišče v postopek pritegnilo novega izvedenca psihiatra, dokazal, da je bil v času škodnega dogodka neprišteven. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da v izvedenskem mnenju tudi niso pritožbeno izpostavljena nasprotja in nejasnosti, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tožnikove ustavno varovane pravice do enakega varstva pravic, niti ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče dodaja, da prepričanost v pravilnost presoje sodišča prve stopnje utrjuje tudi dejstvo, da je tožnik z danim pooblastilom pooblaščencu za zastopanje v tej pravdi in z vloženo tožbo izrazil svoje intelektualno in voljno neokrnjeno ravnanje za dosego svojega pravnega in ekonomskega interesa, kar po presoji pritožbenega sodišča tudi potrjuje, da je še v času vložitve tožbe v tej pravdi razumel svoja ravnanja in jih tudi obvladoval.

14Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno od pritožbenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, samo pa tudi ni našlo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen. Pravno odločilno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, materialno pravno pa je pravilen zaključek, da nastali škodni dogodek 18. 5. 2010 ni zavarovalni primer v smislu 922. člena OZ, ker ni neodvisen od izključne volje tožnika in da je tožnik sam povzročil zavarovalni primer namenoma. Zato je na podlagi določb 922. člena OZ in 944. člena OZ ter 14. člena Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš, ki so sestavni del sklenjenih zavarovalnih pogodb, pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).