VSL Sodba I Cp 1459/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki prisojeni znesek 3.000,00 EUR v roku petnajstih dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je s tožbo zahtevala od toženke 30.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je potem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnici je z zamudno sodbo prisodilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožnica se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji sodišče druge stopnje prisodi višjo oziroma celotno zahtevano odškodnino. Ponavlja, da hčere ni videla ves mesec, iskala jo je po celotnem naselju P. in po M. Ko je izvedela, kje je, pa ni imela možnosti, da bi vzpostavila stik z njo. Prisojena odškodnina je glede na okoliščine primera, ki jih je navedla v tožbi in pripravljalnih vlogah, prenizka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo vse tožničine dejanske trditve, ki veljajo za priznane, ker jim toženka ni oporekala. Materialnopravno pravilno je presodilo, da je toženka, ki je skupaj s svojim sinom brez tožničine vednosti odpeljala tožničino mladoletno hčer in jo nato zadrževala na svojem domu, ne da bi tožnici dovolila stike z njo, protipravno posegla v tožničino (ustavno varovano) osebnostno pravico do družinskega življenja in njene zakonske starševske pravice. Denarno odškodnino za prestane duševne bolečine ji je odmerilo v skladu s predpisanimi merili iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V prisojenem znesku so se ustrezno odrazile vse okoliščine obravnavanega primera, zlasti stopnja in trajanje tožničinih duševnih bolečin ter teža toženkinega posega in pomen prizadete dobrine. Znesek 3.000,00 EUR tako tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje.

6Še višja zahtevana odškodnina bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnica je že naslednji dan po odvzemu izvedela, kje je njena hči, ki se je nato po mesecu dni vrnila domov. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožnici, da je trajalo še mesec dni, da se je njena duševna vznemirjenost zaradi odvzema hčere nekoliko polegla in da je tudi pozneje še bila občasno zaskrbljena zanjo. Navedeno pa ne more upravičiti višje odškodnine od prisojene. Sodišče mora namreč pri odločanju o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo poleg načela individualizacije odškodnine upoštevati tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina je enakovredna približno trem povprečnim mesečnim plačam v času sojenja in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za druge, podobne posege v osebne pravice in duševno integriteto oškodovancev.

7V tožničinem primeru je šlo brez dvoma za hud poseg v njeno pravico do družinskega življenja, vendar so bile njegove posledice sorazmerno kratkotrajne. Tožničina hči je bila namreč ob odvzemu glede na svojo takratno starost (13 let) že skoraj odraslo dekle, domov pa se je vrnila po mesecu dni, tako da so tožničine duševne bolečine dokaj hitro pojenjale. Njeno trpljenje ni presegalo tistega, ki je običajno, ob celo dolgotrajnejšem preprečevanju stikov z otrokom. Iz sodne prakse je razvidno, da je bila odškodnina v prav takšni višini prisojena za večmesečno odtujevanje otrok očetu in kršitev njegove pravice do stika z njimi.¹

8Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višji tožničin odškodninski zahtevek zavrnilo. Napačno je odločilo le o plačilu zamudnih obresti od prisojene odškodnine. V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ je toženka prišla v zamudo že z začetkom tega pravdnega postopka. Tožnici zato pripadajo zamudne obresti od prvega naslednjega dne po vložitvi tožbe (od 13. 12. 2016 dalje) in ne šele od poteka s sodbo določenega petnajstdnevnega izpolnitvenega roka iz drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9Sodišče druge stopnje, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, je zato delno ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v obrestnem delu ustrezno spremenilo. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo prvo sodbo, saj pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

10Tožnica ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Njen pritožbeni uspeh je bil neznaten, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama (drugi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2016 z dne 30. 11. 2017. Po sodbi istega sodišča II Ips 53/2006 z dne 27. 3. 2008 je bila oškodovancu prisojena višja odškodnina - v višini 8.500 EUR (približno deset povprečnih plač), a je onemogočanje stikov s hčerjo trajalo skoraj tri leta.