VSRS Sodba I Up 939/2001

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.8.1998; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) razveljavila odločbo Uprave za obrambo M., Izpostave R. z dne 1.7.1998, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku priznal pravico do enkratne denarne pomoči v višini 444.540,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sklepalo, da tožena stranka v spornem primeru ni imela podlage za razveljavitev prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP/86. Pri delu organa prve stopnje ni šlo za očitno kršitev materialnega prava, v obravnavanem primeru Zakona o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97 in 13/98 - odl. US) ter Zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD, Uradni list RS, št. 18/91, 13/93, 37/93 - odl.US in 74/95). Vojaški obveznik, ki je na služenju vojaškega roka, opravlja vojaško službo. Zato so vojaški obvezniki tudi v času odobrene odsotnosti iz vojaške enote na služenju vojaškega roka, kjer kot vojaške osebe opravljajo vojaško službo. Opravljanje vojaške službe pa je opravljanje obrambnih dolžnosti, zato se tudi poškodba, ki jo je tožnik utrpel v času odobrene odsotnosti iz vojaške enote, šteje za poškodbo, ki jo je utrpel pri opravljanju obrambnih dolžnosti. V upravnem postopku ni šlo za očitno kršitev materialnega predpisa. Inštitut odprave in razveljavitve dokončne odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, ki ga je treba uporabljati restriktivno.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožnikovo tožbo zavrne ali pa podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Ob nespornem dejanskem stanju, da se je tožnik poškodoval kot sopotnik v prometni nesreči dne 11.10.1997, do katere je prišlo med odobrenim njegovim izhodom za vikend v času služenja vojaškega roka, je sporno, ali je mogoče šteti, da se je ta dogodek zgodil med opravljanjem obrambne oziroma vojaške dolžnosti. Vztraja pri stališču iz odgovora na tožbo, da je pravica do enkratne denarne pomoči vezana le na čas opravljanja vojaške službe, ne pa tudi na čas odobrenih odsotnosti. Tožnik je v času poškodbe nesporno imel status vojaške osebe, vendar ta status ne more vplivati na odločitev o priznanju enkratne denarne pomoči. To je možno dodeliti le tedaj, če pride do poškodbe pri opravljanju vojaške dolžnosti. Opravljanje vojaške dolžnosti pomeni opravljanje določenih nalog in del oziroma aktivnosti med vojaško službo, praviloma v vojaški enoti, ne pa tudi v času odobrene odsotnosti med aktivnostmi, ki niso v nobeni zvezi z vojaško službo.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Meni, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za uporabo instituta razveljavitve dokončne odločbe po nadzorstveni pravici, saj ni šlo za očitno kršitev materialnega zakona. V primeru, ko se da materialni zakon razumeti ali uporabljati na dva ali več načinov, ne moremo govoriti o očitni kršitvi materialnega zakona, čeprav se organ, ki izvaja nadzorstveno pravico, ne strinja s sprejeto razlago. Zato je prvostopni organ ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovil, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju obrambnih dolžnosti.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je do tožnikove poškodbe prišlo v času odobrene tožnikove odsotnosti s služenja vojaškega roka, ko se je kot sopotnik v soboto, dne 11.10.1977 ponoči, poškodoval v prometni nesreči, ta nesreča pa je tožniku pustila tudi več kot 20% invalidnost. Sporni pa sta med strankama dve vprašanji, in sicer, ali je tožnik dobil poškodbe pri opravljanju vojaške službe, in drugo, ali je organ prve stopnje pri odločanju o enkratni denarni pomoči očitno kršil materialno pravo ter s tem v zvezi, ali je tožena stranka imela zakonito podlago za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP/86.

Enkratna denarna pomoč se po določbi 1. odstavka 18. člena ZObr, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, lahko dodeli državljanu, ki se je v miru pri opravljanju obrambnih dolžnosti poškodoval brez svoje krivde tako, da je njegov organizem okvarjen najmanj za 20% po predpisih o vojnih invalidih. Obrambna dolžnost pa se po določbi 6. člena ZObr lahko izvršuje kot vojaška dolžnost v slovenski vojski in v enotah za zveze, kot delavna dolžnost ali kot materialna dolžnost. V obravnavani zadevi je treba torej presoditi, ali je tožnik v času škodnega dogodka opravljal vojaško dolžnost v smislu določb ZObr. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba vojaško dolžnost, ki se uresničuje v slovenski vojski, razumeti predvsem kot opravljanje vojaške službe v smislu 13. točke 5. člena ZObr, ki je po navedeni določbi zlasti opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo. Zato tožnik, ki je bil v času poškodbe sicer vojaška oseba, vendar na odobreni odsotnosti iz vojašnice, po mnenju pritožbenega sodišča kot sopotnik z vožnjo v civilnem avtomobilu vsekakor ni opravljal vojaških del oziroma opravil v času nesreče, ki se je po podatkih upravnih spisov dogodila ponoči v bližini domačega vikenda. Da se je prometna nesreča zgodila v navedenih okoliščinah, kot je bilo že navedeno, ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik torej ni bil poškodovan pri opravljanju obrambnih dolžnosti.

Po stališču pritožbenega sodišča ZObr povsem nedvoumno določa, da se lahko enkratna denarna pomoč dodeli osebi, ki je bila brez lastne krivde poškodovana pri obrambnih dolžnostih. Pojma obrambna dolžnost pa ni mogoče drugače razumeti, kot je to navedeno v 13. točki 5.

člena ZObr in v 6. členu ZObr. Pri določanju enkratne denarne pomoči je zato po mnenju pritožbenega sodišča pri organu prve stopnje prišlo do očitne kršitve materialnega prava in ker je bila odločba tožene stranke izdana tudi v zakonitem enoletnem roku, je imela tožena stranka zakonito podlago v določbi 2. odstavka 263. člena ZUP/86 za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.