VSRS Sodba I Up 1201/2002

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.10.1996, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju agencija) z dne 13.8.1996. S to odločbo je agencija zavrnila tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe agencije z dne 22.11.1995 o odobritvi programa lastninskega preoblikovanja podjetja M. vodovod, Komunalno podjetje p.o., J., M. (v nadaljevanju prizadeta stranka), na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-22/95 z dne 14.3.1996 (Uradni list RS, št. 24/96).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki je bila izdana v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 368/99 z dne 25.4.2002, sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovljenem postopku upoštevalo stališče vrhovnega sodišča. Navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku pravnomočno odločeno dne 19.8.1994 in sicer tako, da je bil njegov predlog zavržen. Takšna pravnomočna odločitev je na podlagi 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in prve alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju Uredba) dokaz, da je družbeni kapital, ki je predmet lastninskega preoblikovanja, nesporen in se lahko podjetje lastninsko preoblikuje. Tako je agencija po pravnomočno zavrženem predlogu za izdajo začasne odredbe odločila o lastninskem preoblikovanju prizadete stranke.

Pri tem je očitno, da prvostopenjski upravni organ za odločanje o lastninskem preoblikovanju ni uporabil "drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetja" (odpravljena določba na koncu 1. alinee 9. člena Uredbe), temveč je izhajal iz stališča, da so podani pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetja, ker je bilo o predlogu za izdajo začasne odredbe pravnomočno odločeno. Tožnik, ki je sprožil postopek na podlagi 1. odstavka 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), navaja okoliščine v zvezi z začasno odredbo, ki v obravnavanem primeru nimajo nobenega pravnega pomena za odločitev. Tožnikova zahteva za odpravo citirane odločbe agencije je neutemeljena, ker naveden posamičen akt ni bil sprejet na podlagi odpravljenega predpisa.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je odločalo o obnovi postopka izdaje začasne odredbe, opr. št. U 238/97 z dne 6.4.1999, vložil pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki pa je pritožbo zavrnilo.

Obnova postopka za izdajo začasne odredbe pa ni končana in je delna odločba upravnega organa z dne 20.6.1994 sicer pravnomočna, ni pa dokončna in bo dokončna šele, ko bodo izčrpana vsa pravna sredstva, glede ponovne odločitve prvostopenjskega upravnega organa.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K točki 1. izreka:

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik utemeljeno vložil zahtevo, da se odločba oziroma soglasje agencije za lastninsko preoblikovanje prizadete stranke z dne 22.11.1995 odpravi zaradi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-22/95 z dne 14.3.1996, s katero je bilo odpravljeno besedilo na koncu prve alinee 9. člena Uredbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi agencija pri izdaji svoje odločbe z dne 22.11.1995 o odobritvi programa lastninskega preoblikovanja prizadetega podjetja ni uporabila z navedeno odločbo ustavnega sodišča odpravljenega besedila na koncu 1. alinee 9. člena Uredbe. Zato tudi ni bila podana pravna podlaga za uporabo 1. odstavka 46. člena ZUstS za odpravo odločbe agencije z dne 22.11.1995. Kot izhaja iz predloženih spisov, je organ prve stopnje namreč oprl svojo odločitev na v času odločanja pravnomočno zavrženo zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je bil z delno odločbo Občine M., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 20.6.1994, pod točko B izreka, tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavržen. To je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Tudi z naknadno vloženim predlogom za obnovo postopka, v zvezi z zavrženim predlogom za izdajo začasne odredbe, tožnik ni uspel, saj je bilo o tem, kot tudi sam navaja, že pravnomočno razsojeno. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23.

člena ZUS, ker se je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta.