VSRS Sodba I Up 588/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.5.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in ugodila pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe - SOD) ter dopolnilno odločbo Upravne enote K. z dne 12.11.1998 odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopni organ je odločil, da SOD v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izroči J.I.M. kot skrbniku za posebne primere obveznice SOD v nominalni vrednosti 8.296,50 DEM kot doplačilo odškodnine do polne vrednosti zemljišča ob podržavljenju zaradi goloseka na že pravnomočno vrnjenem zemljišču, parc. št. 1894/1, 1894/6 in 1894/8 k.o. Š. Po ugotovitvah tožene stranke bi moral o zahtevku za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene Agrarni skupnosti L. planina prvostopni organ odločiti v skladu z Zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98, 56/99 - ZPVAS), saj ga na to napotuje 13. člen navedenega zakona. Izjema je le tisti del denacionalizacijskega zahtevka, o katerem je prvostopni organ odločil z delno odločbo z dne 25.1.1994, torej pred 19.2.1994, ko je stopil v veljavo ZPVAS.

Prvostopni organ v svoji odločbi ni navedel pravnega temelja za določitev odškodnine do polne vrednosti že vrnjenih zemljišč parc. št. 1894/1, 1894/6 in 1894/8 k.o. Š., iz obrazložitve odločbe pa je razvidno, da sploh ni ugotavljal, kolikšna naj bi bila razlika v vrednosti navedenih zemljišč ob podržavljenju in ob vračanju, ampak je odškodnino določil ob upoštevanju škode, ki jo je ocenil izvedenec na skupno 191.975 DEM in naj bi nastala v gozdu zaradi prekomerne sečnje od leta 1959 do leta 1988. Takšna odločitev pa je napačna, saj je prvostopni organ jasno citiral 2. odstavek 72. člena ZDen, po katerem se v denacionalizacijskem postopku ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oz. uporabljanja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času podržavljenja do dneva uveljavitve ZDen. Odškodnina za razliko v vrednosti navedenih zemljišč bi se smela določiti le v primeru, če bi prvostopni organ ugotovil, da je zemljišče, ki je bilo vrnjeno v naravi vredno ob vračilu več kot ob podržavljenju, pri čemer bi bilo potrebno pri izračunu vrednosti uporabiti določila Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Ur. l. RS, št. 16/92 in 21/92 - Odlok), torej predpisa, ki temelji na 44. členu ZDen. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba I.J.M. v delu, v katerem se ne strinja z ugotovljeno škodo zaradi pretirane sečnje oz. goloseka. Po določilih ZDen in Odloka se pri ugotavljanju vrednosti gozdov upoštevajo izključno katastrski podatki: katastrska kultura, razred in okraj, v katerem leži zemljišče, lesna masa pa se ne upošteva. Iz odločbe prve stopnje pa ni razvidno, da bi organ odločal po določilih ZPVAS.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev zemljišč v naravi (vrnjene z odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine K. z dne 25.1.1994, pravnomočna dne 20.8.1994) in za plačilo odškodnine za posekan les na parcelah št. 1893 in 1894/1 k.o. Š. Glede na zahtevek kot je postavljen bi moral organ ob odločitvi o vrnitvi zemljišč v naravi odločiti tudi o manjvrednosti vrnjenih nepremičnin. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ o delu zahtevka, ki se nanaša na odškodnino, odločiti v skladu z določili ZDen, ker je pravilno stališče tožene stranke o načinu izračuna odškodnine. Po določilih ZDen in Odloka, ki temelji na 44. členu ZDen, se pri ugotavljanju vrednosti gozdov upoštevajo izključno katastrski podatki, lesna masa pa se pri določanju vrednosti ne upošteva.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da se ne strinja z odmerjeno odškodnino za golosek, ker meni, da bi ta morala biti dosti višja. Zahteva odškodnino za vseh 50 let neupravičeno odvzete zemlje njegovi materi A.M. iznad zemljiškega maksimuma. Glede hleva na L. oziroma M. planini pa zahteva, da se vrne brez vsake odškodnine. Meni, da je upravičen do vrnitve vsega, kar je bilo nacionalizirano.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je na pritožbo SOD kot zavezanca odpravila odločbo prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenih odločilnih dejstev (zlasti vrednosti nepremičnin, za katere se določa odškodnina) in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ker je dispozitiv v nasprotju z obrazložitvijo. Pravilne so namreč ugotovitve tožene stranke, da organ prve stopnje ni navedel pravnega temelja za določitev odškodnine do polne vrednosti že vrnjenih zemljišč parc. št. 1891/1, 1894/6 in 1894/8 k.o. Š., da ni ugotavljal razlike do vrednosti zemljišč ob podržavljenju in ob vračanju v skladu s 44. členom ZDen in Odlokom.

Ob takem stanju stvari, ko sploh še dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in ni ugotovitev do kakšne škode je tožnik sploh upravičen, so neutemeljeni ugovori tožniki o nepravilno odmerjeni višini odškodnine zaradi prekomerne sečnje gozda.

Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se glede vrednotenja gozdov uporabljajo določbe 44. člena ZDen in Odloka, ki v 2. členu določa, da se pri ugotavljanju vrednosti gozdov upošteva katastrska kultura, katastrski razred in katastrski okraj, torej katastrski podatki in ne lesna masa.

Z uporabo pravilnega materialnega prava, je odločitev o tožbi tožeče stranke pravilna, pritožba pa, ki se nanaša na višino odmerjene odškodnine zaradi goloseka, neutemeljena.

Pritožbeni ugovor o vrnitvi hleva na L. oziroma M. planini in pritožbeni ugovor, s katerim pritožnik zahteva odškodnino neupravičeno odvzetih parcel materi A.M., nista utemeljena, ker se ne nanašata na odškodnino zaradi goloseka, kar je predmet tega upravnega spora.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.