VSRS Sklep I Up 791/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1758/98-12 z dne 31.5.2000, se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97)

zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.10.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada Republike Slovenije za zavarovalni nadzor, št. 1011/98 z dne 20.5.1998. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da z dnem dokončnosti prvostopne odločbe odvzema tožeči stranki dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalni skupini 14 (kreditna zavarovanja).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in jih v izogib ponavljanju v svoji odločbi ni navajalo ponovno (2. odstavek 67. člena ZUS). Strinjalo se je, da so podlage za odločanje upravnih organov in za ukrepe, izrečene v tem primeru, glede na dejansko stanje, kot ga je na podlagi podatkov tožeče stranke ugotovil prvostopni upravni organ in v katerega pravilnost in popolnost prvostopno sodišče ni dvomilo, saj se je tudi tožeča stranka strinjala z ugotovitvami prvostopnega upravnega organa o negativnih trendih poslovanja na področju kreditnih zavarovanj in pojasnila, da je v zvezi s tem že sprejela določene ukrepe, ki pa še niso pokazali ustreznih rezultatov (dopis z dne 12.3.1998), podana v 7. členu, 4. in 6. alinei 2. odstavka 17. člena, 70., 71. in 72.

členu, 1. odstavku 92. člena, 94. in 98. členu Zakona o zavarovalnicah (ZZav, Uradni list RS, št. 64/94, 35/95.popr. in 22/97-sklep), katerih vsebino je tudi navedlo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka tudi izkoristila možnost in je podajala ugovore na zapisnike, vložila je tudi pritožbo zoper prvostopno odločbo. Na vse ugovore sta ji upravna organa ustrezno odgovorila v svojih odločbah. S temi pojasnili se prvostopno sodišče strinja. Kot nedopustne tožbene novote (14. člen ZUS) je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, da prvostopni upravni organ za odločitev ni imel dovolj podatkov, da ni upošteval časa trajanja kredita, da ni upošteval zavarovanja posameznih kreditnih zavarovanj s hipotekami in da je dal premajhno težo ureditvi pogodbenega razmerja z družbo P.L. SLO d.o.o. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tudi tožbeni ugovor o kontradiktornosti ugotovitev v tej zadevi in v zadevi, ki jo je zoper tožečo stranko vodil Posebni davčni urad Republike Slovenije. Gre namreč za dva ločena postopka, ki sta urejena z različnimi materialnimi predpisi in z različnim namenom obravnavata vsebinsko različne kategorije.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka iz 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi ter spremeni odločbo tožene stranke in odloči, da se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno obravnavo in odločanje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče s sklepom izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje. Sklicuje se na svoje navedbe v tožbi, na katere pritožbeno sodišče ni v celoti odgovorilo in na njihovi podlagi ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je prvostopno sodišče odločalo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je bil zoper njo uporabljen prestrog ukrep, saj je imel prvostopni organ na razpolago tudi ukrep začasnega odvzema dovoljenja. Sklicuje se na nasprotujoči se ugotovitvi prvostopnega organa v tem upravnem sporu in pa Posebnega davčnega urada, ki pa sta oba organa tožene stranke. Če Posebni davčni urad ne bi znižal zavarovalno-tehnične rezervacije in če bi prvostopni upravni organ v obravnavani zadevi pravilno ugotovil vse okoliščine, ne bi prišlo do odvzema dovoljenja za opravljanje kreditnih poslov. Zaradi neusklajenega dela upravnih organov pa tožeče stranke ne morejo doleteti tako hude sankcije, ki ji onemogočajo delo na področju kreditnega zavarovanja. Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi ugotovitev prvostopnega organa, ki pa so zmotne in nepopolne, in ker ni upoštevalo tožbenih navedb, je tudi samo odločalo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je preveliko vero naklonilo toženi stranki. Ponavlja tožbene ugovore, da je imel prvostopni upravni organ premalo podatkov, da bi lahko pravilno in popolno analiziral in ocenil pričakovano stanje, da ni uporabil pravilnih metod, da ni upošteval časa trajanja kredita, da ni ločeno obravnaval kreditnih zavarovanj za vsako posamezno skupino kreditov, da ni upošteval, da so posamezna kreditna zavarovanja zavarovana s hipotekami, da je premalo upošteval ukinitev pogodbenega odnosa med družbo P.L. in tožečo stranko. Glede na to tožeča stranka meni, da njeno poslovanje iz naslova kreditnih zavarovanj ni ogroženo in da je zato neupravičen odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov zavarovalne skupine 14. To dokazuje tudi s tem, da še vedno posluje in da ni ogroženo zavarovanje zavarovancev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot so v obravnavanem primeru pravilno navedli že oba upravna organa in prvostopno sodišče, lahko Urad, ki je nadzorni organ po 7. člen ZZav, na podlagi 2. odstavka 17. člena ZZav trajno ali začasno odvzame dovoljenje za opravljanje določenih poslov zavarovalnici, med drugim tudi, če ne oblikuje zavarovalno-tehničnih rezervacij v skladu z določbami 58. člena ZZav (4. alinea) oziroma ne oblikuje lastnih virov sredstev po 70. členu in ne izračuna višine solventne meje in garancijskega sklada po 71. in 72. členu ZZav (6. alinea).

Trajen odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov je po ZZAv najstrožji ukrep, ki ima lahko za zavarovalnico škodljive posledice. ZZav ne določa, kdaj se izreče začasen in kdaj trajen odvzem, torej to prepušča prosti presoji upravnega organa, čeprav v ZZav to ni izrecno navedeno. Kadar pa odločitev temelji na prosti presoji organa, mora biti odločba glede tega še posebej natančno obrazložena (3. odstavek 209. člena ZUP/86). Zato je treba po presoji pritožbenega sodišča ob izreku takega ukrepa pojasniti, zakaj v konkretnem primeru varstva zavarovancev ni mogoče zagotoviti drugače, oziroma zakaj začasen odvzem dovoljenja, kot milejši ukrep, ne pride v poštev. Tega pa v obravnavanem primeru nista storila niti upravna organa niti prvostopno sodišče. Ker torej izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato pritožbeno sodišče njene pravilnosti in zakonitosti ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek.