VSRS Sklep I Up 601/2001

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 238/98-11 z dne 10.4.2001 (2. točka izreka sodbe in sklepa) in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1. odločilo, da se iz tožbe, vložene dne 14.11.1998, izločijo zahtevki za odpravo odločb Ministrstva za promet in zveze L. z dne 3.11.1998, z dne 15.10.1998, z dne 5.10.1998 in z dne 15.9.1998 ter se o njih odloči v ločenih postopkih. V izreku pod točko 2. pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je ob uporabi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) presojalo zakonitost le odločbe tožene stranke z dne 29.10.1998, o ostalih izpodbijanih upravnih aktih pa bo odločalo v ločenih postopkih. Po presoji sodišča prve stopnje je navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1.

odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Poudarja, da s tem, ko je zakonodajalec v načelu prepovedal, da bi se javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu opravljal z elementi linijskega prevoza, je na nek način dejansko zavaroval položaj linijskih prevoznikov v razmerju do tistih, ki jim pogojev za ta prevoz ni treba izpolnjevati, vendar pa navedenega posega ni mogoče razumeti kot postavljanje monopolov večjih linijskih prevoznikov, kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka. V obravnavanem primeru je imela tožeča stranka namen opravljati prevoz dijakov in študentov vedno na isti relaciji, ob istem času, vsak dan v času šolskega pouka. Tak prevoz pa tudi po presoji sodišča prve stopnje vsebuje vse elemente linijskega prometa in je namenjen potnikom v dnevni migraciji, kar pa določba 14. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 18/95, 54/96 in 48/98, ZPCP) izrecno prepoveduje.

Prevozniki, ki opravljajo linijske prevoze morajo pri opravljanju te dejavnosti izpolnjevati posebne pogoje, določene v 9. do 12. členu ZPCP.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da obstaja protislovje v izreku sodbe. V točki 1. izreka se namreč del zahtevkov iz tožbe izloča, v točki 2. izreka pa se tožba (torej v celoti) zavrača. Tako ni jasno, ali je s tem tožba zavrnjena tudi v delu, ki ni izločen, ali celo v delu, ki je izločen, ali ne. Izrek je zato nerazumljiv. Pri sporni odločitvi je sodelovala sodnica, katere izločitev je tožeča stranka predlagala, saj je bilo ugotovljeno, da je v škodo tožeče stranke ravnala napačno že pri pripravah na odločitev, to je pri preizkušanju tožbe. Ker pa je sodišče kljub temu, da bi morala biti sodnica izločena, odločalo v tej zadevi, je podana kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na neugotovljeno dejstvo, da naj bi bil namen tožeče stranke, ki je ni zaslišalo, s spornimi prevozi v tem, da posega v nasprotju z javno koristjo v linijske prevoze (večjih linijskih prevoznikov). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo ne namena tožeče stranke, ki je preprosto v tem, da kot podjetje pridobi dohodek z opravljanjem svoje registrirane dejavnosti tako kot to počne tudi vsako drugo podjetje, kot tudi ne "javnega interesa", še manj pa, da naj bi bila zaščita teh prevoznikov ravno v tem javnem interesu. Javni interes ni v naprej podana predpostavka ali imaginaren pojem, temveč ga je potrebno vedno ugotavljati. Zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da se tak prevoz ne bi smel opravljati zato, ker je imel tožnik namen posegati v linijske prevoze, napačno, saj ga sedaj nemoteno opravlja, s to razliko, da je v položaju podizvajalca večjega linijskega prevoznika. To pa pomeni, da bi ga verjetno že lahko tudi v primeru, če ne bi bil v takem položaju.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je izrek sodbe v obravnavani zadevi nerazumljiv. V 2. točki izreka sodbe in sklepa je namreč, ob že nejasnem izreku v 1. točki izreka, navedeno le, da se tožba zavrne. Zaradi te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi razloga iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Poleg navedenega tožeča stranka v pritožbi navaja, da je predlagala izločitev sodnice, ki je sodelovala pri odločanju senata prvostopenjskega sodišča. Tega pritožbenega ugovora pa pritožbeno sodišče ni moglo presoditi, ker med predloženimi spisi ni vloge, s katero naj bi tožeča stranka predlagala izločitev sodnice. Če pa je razlog za izločitev, v pritožbi tožeče stranke omenjene sodnice, dejansko podan, gre po presoji pritožbenega sodišča za bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi razloga iz 2. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti in preveriti, ali je podan izločitveni razlog za sodnico, ki je odločala v obravnavani zadevi oziroma, ali je bilo o morebitni izločitvi že odločeno.

Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.