VSRS Sodba I Up 974/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 698/97-8 z dne 10.9.1999.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.1997, s katero je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog z dne 21.10.1996 za odpravo odločbe Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave N.G. z dne 31.7.1996 po nadzorstveni pravici.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da je postala citirana odločba prvostopnega organa z dne 31.7.1996 dokončna. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj temelji na določbi 3. odstavka 22. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 - ZDavP). Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da gre pri odpravi in spremembi odločbe po nadzorstveni pravici za izredno pravno sredstvo, s katerim se presoja zakonitost odločbe, zoper katero ni bila vložena pritožba, in da je odločanje o uporabi tega sredstva v pristojnosti republiškega davčnega organa. Zaradi tega tožnik kot davčni zavezanec ne more zahtevati odprave ali spremembe po nadzorstveni pravici. Ker je tako zahtevo tožnik dal, je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno zavrgla njegovo zahtevo kot nedovoljeno.

V pritožbi tožnik navaja, da se je kot davčni zavezanec v obravnavanem primeru poslužil možnosti, ki mu jo dopušča 2. odstavek 264. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po navedeni določbi ima poleg drugih tudi stranka v davčnem postopku pravico zahtevati odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Res pa je, da je odločitev o tem v pristojnosti glavnega davčnega urada. Inštitut odprave odločbe po nadzorstveni pravici, ki se imenuje hierarhični nadzor, opravlja pristojni organ nad zakonitostjo dokončnih odločb v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji. Značilno za ta nadzor je, da ga opravlja pristojni organ praviloma uradoma, vendar je lahko povod za opravo nadzora tudi zahteva legitimirane osebe ali opozorilo katerekoli druge osebe. Bistveno je, da gre za kršitev materialnega predpisa oziroma v primeru davčnega postopka, za kršitve, navedene v 1. odstavku 22. člena ZDavP. Odprava nezakonitih odločb po nadzorstveni pravici pa ni le pravica pristojnega organa pri opravljanju hierarhičnega nadzora, ampak je to tudi njegova dolžnost, in to, ko izve za razlog, ki narekuje odpravo dokončne odločbe, saj je odprava odločbe po nadzorstveni pravici obvezna. Sicer pa tožnik ponavlja tožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijano odločbo razveljavi ter o zadevi samo odloči, ali da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je postala odločba navedenega prvostopnega organa z dne 31.7.1996, ker se tožnik ni pritožil, dokončna.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in da pravilno temelji na določbi 3. odstavka 22. člena ZDavP. Po tej določbi, ki se uporablja, ko je s 1.1.1997 prenehala veljati določba 106. člena (odprava ali sprememba po nadzorstveni pravici) Zakona o dohodnini (tožnik je namreč zahteval odpravo oziroma razveljavitev navedene prvostopne odločbe, ker je bil očitno prekršen materialni predpis v smislu 106. člena Zakona o dohodnini): lahko glavni davčni urad odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici odločbo o odmeri davkov v petih letih od dneva, ko je postala dokončna, če je z njo prekršen materialni zakon.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZDavP se Zakon o splošnem upravnem postopku (v konkretnem primeru ZUP/86) uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena. Glede razveljavitve dokončne odločbe po nadzorstveni pravici v primeru, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon (2. odstavek 263. člena ZUP/86), določa ZUP/86 v 2. odstavku 264. člena, da izda pristojni organ odločbo o razveljavitvi po uradni dolžnosti ali na zahtevo javnega tožilca ali družbenega pravobranilca samoupravljanja. Na ta odstavek se sklicuje tudi tožnik v svoji pritožbi. Ker je tožnik v svoji zahtevi za odpravo oziroma razveljavitev navedene odločbe prvostopnega organa z dne 31.7.1996, ki jo je vložil dne 21.10.1996, navedel, da je bil z njo očitno prekršen materialni predpis, je dal to zahtevo v skladu s citiranim 2. odstavkom 263. člena ZUP/86. Po dosedanji sodni praksi pa je zahteva stranke za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP/86 nedopustna, saj 2. odstavek 264. člena ZUP/86 izrecno določa, da izda pristojni organ odločbo o razveljavitvi po uradni dolžnosti ali na zahtevo javnega tožilca ali družbenega pravobranilca samoupravljanja, in torej ne na zahtevo stranke. Stranka torej ne more zahtevati zaradi razloga po 2. odstavku 263. člena ZUP/86 razveljavitve dokončne odločbe (zoper katero ni vložila pritožbe) po nadzorstveni pravici. Če bi bila taka njena zahteva zavrnjena, namesto, da bi bila s sklepom po 125. členu ZUP/86 zavržena (kar je storila tožena stranka v konkretnem primeru, ko je zavrgla navedeno zahtevo tožnika), odločitev ni v njeno škodo, saj meritorne odločbe sploh ni bila upravičena zahtevati.

V konkretnem primeru pa v zvezi s tožnikovo zahtevo ne pride v poštev določba 1. odstavka 22. člena ZDavP. Po tej določbi glavni davčni urad odpravi po nadzorstveni pravici v petih letih od dneva, ko je postala odločba o odmeri davkov, ki jih odmerja davčni organ, dokončna: če jo je izdal stvarno nepristojen organ; če jo je izdal krajevno nepristojen davčni organ; če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena, in če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnik namreč ni zahteval odpravo navedene odločbe po nadzorstveni pravici po 1. odstavku 22. člena, ampak po 2. odstavku tega člena ZDavP (v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP/86), saj je v navedeni zahtevi izrecno navedel, da gre za očitno kršitev materialnega predpisa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.