VSRS Sodba I Up 494/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 614/2002-7 z dne 18.2.2003.

Tožena stranka je z odločbo z dne 5.12.2002 zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z odškodninsko zadevo zoper J.H., in pri tem svojo odločitev oprla na določbo 1. odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki določa, da se takšna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino dvajsetih minimalnih plač. Ker sta prosilkina starša solastnika vsak do 1/2 nepremičnin pripisanih pri zemljiškoknjižnem vložku 42 k.o. T.v., ki sestoji iz njive, dveh vinogradov ter pašnika ter navedene nepremičnine presegajo vrednost dvajset minimalnih plač oziroma znesek 1.893.500,00 SIT, tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi tožnice zoper navedeno odločbo ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001). Po določbi 1. odstavka 1. člena zakona brezplačna pravna pomoč obsega uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Do takšne pomoči je glede na določbo 1. odstavka 13.

člena upravičena oseba, ki glede na finančni položaj in glede na položaj svoje družine, brez škode za svojo socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Takšno pomoč se v skladu z določbo 1. odstavka 19. člena ZBPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 20 minimalnih plač. Tožena stranka utemeljuje svojo odločbo prav na določbi 1. odstavka 19. člena ZBPP. Toda iz izpodbijane odločbe in iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka obseg premoženja tožničine družine ugotavljala na podlagi podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije, to je posestnega lista št. ... k.o. T.v. z dne 30.10.2002. Vrednost navedenih nepremičnin je sporna. Podatki iz posestnega lista predstavljajo uradno evidenco o zemljiščih in so lahko v pomoč. Ne morejo pa služiti za ugotavljanje realne vrednosti navedenega premoženja. Po določbi 3. odstavka 19. člena ZBPP se med premoženje prosilca in njegove družine šteje vse premično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo. Ker tega tožena stranka ni ugotavljala, temelji njena odločba na tako nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, da ga sodišče ne more preizkusiti zato je odločba nezakonita. Podana je tudi kršitev pravil postopka. Po določbi 2. odstavka 34. člena ZBPP se v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99). Po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena tega zakona v zvezi s 3. točko 3.

odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), je bistvena kršitev pravil postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker tožena stranka tožnici ni omogočila, da bi se izjavila o okoliščinah in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, in na katere se opira odločba, tako kot to določa 146. člen ZUP, je s tem zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče prve stopnje odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, če bi tožeča stranka prejela brezplačno pravno pomoč, saj ima njena družina v lasti nekaj nepremičnin. S prodajo kakšne od njih bi dobila dovolj sredstev za plačilo stroškov sodnega postopka. Sicer pa bi v primeru uspeha v sodnem postopku dobila povrnjene vse stroške sproženega sodnega postopka. Tudi objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči niso podani. Škodni dogodek, na podlagi katerega namerava tožnica vložiti tožbo, se je zgodil leta 1996. Kazenski postopek zoper storilca je bil ustavljen. Zato je sporen temelj zahtevka, poleg tega pa ima storilec v eventualni odškodninski pravdi, po prepričanju tožene stranke, možnost ugovarjati zastaranje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pri svoji odločbi izhajala iz premoženja (nepremičnin tožničine družine) in presoje, da to premoženje presega višino, določeno v 1. odstavku 19. člena ZBPP. Toda iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je tožena stranka ugotavljala in ugotovila vrednost navedenih nepremičnin. Tudi ni razvidno, ali gre za premoženje, s katerim lahko prosilec brezplačne pravne pomoči (tožnica) in njeni družinski člani lahko razpolagajo.

Iz predloženega spisa ne izhaja, da je tožena stranka tožnici omogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bila ugotovljena v postopku in na katere se opira odločba.

Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločba tožene stranke nezakonita zaradi kršitev, ki jih ugotavlja izpodbijana sodba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je na podlagi tožbe tožnice odločbo tožene stranke odpravilo.

Ob ugotovljenih kršitvah tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V konkretnem primeru gre za presojo pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ne za upravičenost povrnitve stroškov v morebitni pravdi. Odločba tožene stranke temelji na presoji finančnih pogojev tožnice in njene družine, ne pa tudi na presoji objektivnih (postopkovnih) pogojev, navedenih v 24. členu ZBPP). Zato tožena stranka ne more šele v pritožbenem postopku dopolnjevati svoje odločbe in navedeno tudi ne more biti predmet pritožbene presoje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.