VSRS Sodba I Up 86/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1842/97-8 z dne 23.12.1998.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbi tožene stranke, izdanima pod isto opr. št. istega dne 8.4.1997. Z navedenima odločbama je tožena stranka zavrgla tožničin ugovor zoper obvestilo o stanju dolga in preplačil Davčnega urada K., Izpostave J. z dne 5.2.1997 in zavrgla tožničin ugovor zoper položnico istega davčnega organa, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo prvega obroka akontacije nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1997. Sodišče prve stopnje meni, da gre v tem upravnem sporu za vprašanje, ali je zoper akte oziroma listine, ki jih tožnica izpodbija, dovoljeno pravno sredstvo. Pritrdilo je odločitvi tožene stranke in tudi samo sprejelo stališče, da obvestilo o stanju dolga in preplačil z dne 5.2.1997 ni dolgovni seznam v smislu 4. člena Zakona o davčnem postopku, zoper katerega je po določbi 46. člena istega zakona predviden ugovorni postopek. Obvestilo pa tudi ni upravna odločba v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se lahko izpodbija s pritožbo. Tudi položnica nima značaja akta, ki bi se lahko izpodbijala s pritožbo. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje podana procesna ovira za njuno obravnavo, saj mora tožnica uveljavljati svoje ugovore v postopku, v katerem se odloča o njeni obveznosti.

Tožnica v svoji pritožbi uvodoma navaja, da ni prejela odločbe o odmeri nadomestila stavbnega zemljišča oziroma ji ta odločba ni bila vročena skladno z določbami ZUP/86. Meni, da ima možnost zoper vsak akt upravnega organa sprožiti upravni spor in torej je možen upravni spor tudi zoper pošiljanje denarnih položnic z obvestilom o stanju dolga. Tako obvestilo ni samo upravni akt, pač pa predstavlja tako dejanje tudi poseganje v človekove pravice, te pa ne morejo biti predmet samovoljne interpretacije upravnega organa. Sklicuje se na izjavo vodje zemljiške knjige, dano v televizijski oddaji, na podlagi katere meni, da bo dolžna plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča šele po vpisu stanovanja v zemljiško knjigo. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča obvestilo o stanju dolga in preplačil pri davčnem organu in položnica za plačilo akontacije nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča nimata značaja upravne odločbe oziroma drugega akta, zoper katerega bi bila dopustna pritožba ali drugo pravno sredstvo. Z navedenima aktoma poslovanja upravni organ prve stopnje ni odločil o strankini pravici, obveznosti ali njeni na zakonu temelječi pravni koristi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe zoper odločbi tožene stranke pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča javnopravna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zeljišča. Ta obveznost je po svoji vsebini davčna obveznost, ki v prehodnem obdobju (glede na izvršeno lastninjenje stavbnih zemljišč)

obremenjuje nove lastnike in uporabnike. Ta davščina pa kot vse druge davščine glede na določbi 146. in 147. člena Ustave RS sama po sebi ne predstavlja posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-39/97 z dne 16.12.1999.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožničin pritožbeni ugovor, da ji odločba tožene stranke o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bila vročena oziroma da ji ni bila vročena na zakonit način. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica bila obveščena o poslani odločbi, pa te ni dvignila. Zato je bil postopek vročanja izveden na podlagi 87. in 86. člena ZUP/86.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ne obstojijo uveljavljani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.