VSRS Sodba U 1468/94-4

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.9.1994 odpravi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 3.8.1994, s katerim je zavrgel prošnjo tožnice za začasno prebivanje tujca kot prepozno vloženo. Pritožbo tožnice je tožena stranka zavrnila iz enakih razlogov, kakor jih je navedel organ prve stopnje v navedeni odločbi, in sicer, da je v 3. odstavku 15. člena zakona o tujcih določeno, da mora vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujec vložiti pred iztekom roka, v katerem dovoljenje velja. Tožnici je dovoljenje za začasno prebivanje veljalo do 11.3.1994, za podaljšanje dovoljenja pa je zaprosila dne 14.3.1994, torej po preteku roka, ki je prekluziven, zaradi česar je odločba prvostopnega organa o zavrženju prepozne vloge za podaljšanje dovoljenja utemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da ni bilo zakonite podlage za zavrženje njene vloge za podaljšanje bivanja v Republiki Sloveniji. Če je bila njena vloga za podaljšanje veljavnosti dovoljenja vložena po preteku roka, za katerega ji je bilo dano dovoljenje za začasno prebivanje, bi moral upravni organ njeno vlogo za podaljšanje bivanja obravnavati kot novo vlogo, ne pa je zavreči. Sicer pa tožnica ni bila poučena, da mora vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložiti pred potekom roka, v katerem je dovoljenje za začasno prebivanje veljalo. Navaja še, da živi v Sloveniji že več kot 50 let in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore iz razlogov, kot jih je navedla v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 14. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 - ZTuj) se lahko izda dovoljenje za prebivanje kot dovoljenje za začasno prebivanje ali dovoljenje za stalno prebivanje, in sicer ob pogojih določenih v citiranem zakonu, vedno pa le na vlogo tujca. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnica dne 14.3.1994 vložila vlogo na obrazcu za vložitev prošnje za dovolitev začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Ni jasno, zakaj je upravni organ prve stopnje obravnaval navedeno vlogo kot vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in jo brez izvedenega postopka po 68. členu ZUP zavrgel kot prepozno vloženo. Če so resnične tožničine navedbe v tožbi in v vlogah, ki so bile v fotokopijah sodišču predložene, da praktično živi v Sloveniji že več kot 50 let, da je poročena s Slovencem in mati dveh otrok, ki so vsi slovenski državljani, bi moral upravni organ prve stopnje v skladu z načelom iz 14. člena ZUP, preden zavrže vlogo, iz katere jasno izhaja le to, da želi tožnica urediti prebivanje v Sloveniji, tožnico poučiti, če lahko in kaj lahko stori, da se to uredi.

Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov, ki so bili sodišču predloženi le v fotokopijah, ne izhaja, da je upravni organ tako ravnal, predloženi upravni spisi, ki se nanašajo na dovoljenje za začasno prebivanje, ki je po navedbi v obrazložitvi izpodbijane odločbe veljalo do 11.3.1994, pa tudi niso bili predloženi, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo po 2. odstavku 42. člena in 2. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) ter izpodbijano odločbo odpravilo.

Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).