VSRS Sodba U 1848/94-8

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 16.11.1994.

S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25.8.1994 je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.5.1993, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva RS na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ker za obstoj razloga nevarnosti za javni red tožena stranka ni navedla za katera kazniva dejanja je bil tožnik obsojen, na kakšne kazni je bil obsojen in na podlagi česa je prišla do takih ugotovitev.

Tožena stranka je v novem postopku ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS. Tožena stranka je ugotovila, da so sicer izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 40. člena, vendar pa obstoja zadržek iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Na podlagi sodb enote Temeljnega sodišča in odločb Občinskega sodnika za prekrške je tožena stranka ugotovila, da je tožnik večkratni storilec kaznivih dejanj in prekrškov, torej neprilagojena osebnost, ki kontinuirano že več let prihaja v nasprotje z zakoni, kar kaže na njegovo nepripravljenost spoštovati pravni red RS in je zato pričakovati da bo tako nadaljeval tudi v bodoče. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS njegovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila.

V tožbi tožnik navaja, da je res prestal 5 mesecev mladoletniškega zapora v zaporih, ker pa je kazen prestal v letih 1980 in 1981 je ta kazen že brisana. V letu 1986 je bil pogojno obsojen za kaznivo dejanje majhne tatvine, nato pa še nekajkrat pri sodniku za prekrške, ker je bil navzoč pri neredih v gostinskih lokalih, ko je bil zaposlen kot redar, ki je moral fizično ukrepati. Po osamosvojitvi ni storil nobenega kaznivega dejanja niti prekrška in zato se ne strinja z oceno, da je nevaren za javni red. Po tožnikovem mnenju ni mogoče upoštevati samo njegove predkaznovanosti, saj neposredno pred vojno in tudi po osamosvojitvi ni storil kaznivega dejanja ali prekrška s tako težo, da bi se mu državljanstvo lahko odklonilo. Tožnik nadalje navaja, da je bil le rojen v tujini in da ves čas od svoje mladosti dalje živi v Sloveniji, ki je njegova domovina, v njej je odslužil redno vojsko kot tudi zadnjo 10-dnevno vojno. Ima ženo in sina, oba imata državljanstvo RS, ima parcelo, kjer si gradi družinsko hišo. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da vztraja pri izdani odločbi zaradi razlogov, ki jih je v njej navedla in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v novem postopku, torej potem, ko je sodišče odpravilo njeno odločbo, v skladu z 62. členom zakona o upravnem sporu (ZUS) delno sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim pripombam, ki so se tikale postopka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je v novem postopku pridobila sodbe sodišča in odločbe sodnika za prekrške in se nanje tudi sklicuje (z navedbo opr. številke, datuma), vendar tega sodišče ni moglo preveriti, saj vseh navedenih listin v upravnih spisih ni. Tožena stranka se namreč sklicuje tudi na sklep Občinskega sodišča z dne 28.5.1975 in odločbo Sodnika za prekrške z dne 26.4.1988, ki pa ju ni v upravnih spisih. Dokaz o obsodbah zaradi kaznivih dejanj in prekrškov so lahko le sodbe sodišč oziroma odločbe sodnika za prekrške, opremljene s klavzulo pravnomočnosti, ni pa mogoče šteti za dokaz podatkov o predkaznovanosti, navedenimi med obtoženčevimi osebnimi podatki. Tudi sodbe enote Temeljnega sodišča z dne 29.8.1990, na katero se sklicuje tožena stranka, ni v upravnih spisih. Če pa je tožena stranka ugotovila podatke o tej obsodbi na podlagi sodbe z dne 19.5.1981, s katero je v njenem izreku upoštevana kot določena kazen po sodbi z dne 29.8.1990, bi se tožena stranka na to obsodbo ne smela sklicevati dvakrat, kot to izhaja iz druge in tretje alinee 6. odstavka na drugi strani izpodbijane odločbe.

Sodišče tudi ne more presoditi tožnikove navedbe, da je bila obsodba na kazen 5 mesecev zapora po sodbi enote Temeljnega sodišča z dne 19.5.1981 v zvezi s sodbo Višjega sodišča, izbrisana. Po določbi 4. odstavka 93. člena prejšnjega zveznega kazenskega zakona se obsodba na zapor do enega leta izbriše iz kazenske evidence po petih letih, odkar je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem času ne stori novega kaznivega dejanja. Izbris obsodbe vsebinsko pomeni, da ima oseba položaj neobsojene osebe in ji podatki o taki izbrisani obsodbi ne morejo škodovati pri uveljavljanju pravic pred upravnimi organi. Obsodbe se brišejo po uradni dolžnosti ali na predlog obsojenca. O izbrisu obsodbe po uradni dolžnosti izda odločbo organ za notranje zadeve, ki je pristojen za vodstvo kazenske evidence (510. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90), vendar izbris obsodbe po zakonu učinkuje takoj, čim so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji za izbris.

Ker v upravnem postopku niso bile pribavljene vse odločbe, na katere se tožena stranka sklicuje v izpodbijani odločbi in ker tudi ni bilo ugotovljeno ali je katera obsodba brisana, je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Sodišče pa zaradi tega ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS, ZUP, KZ SFRJ in ZKP je sodišče uporabilo kot republiške predpise, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).