VSRS Sodba U 996/94-9

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je s točko 1. izpodbijanega sklepa dovolila obnovo denacionalizacijskega postopka za nepremičnino, vpisano v vl. št. 154, končanega s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 6.4.1993 in sicer tako, da se Knjižnici da možnost udeležbe v postopku denacionalizacije; s točko 2. izpodbijanega sklepa pa je zadržala izvršitev navedene odločbe za tisti del nepremičnine, ki ga uporablja Knjižnica in predstavlja 107.91 m2 netto etažne površine objekta. V ostalem je predlog za obnovo postopka zavrnila in zavrnila tudi predlog za izrek citirane odločbe za nično. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je z navedeno odločbo o denacionalizaciji vrnjeno bivšemu lastniku L.P. med ostalimi prostori v tem objektu, tudi 107.91 m2 poslovnih prostorov, ki jih uporablja Knjižnica, kot najemnik, zavezana stranka za vračilo teh prostorov pa je Občina. Ta se je tudi udeleževala denacionalizacijskega postopka, Knjižnica pa je bila vabljena na denacionalizacijsko obravnavo, vendar, zaradi pomote v naslovu na vabilu, vabila ni prejela. Knjižnica je izpodbijano odločbo tožene stranke prejela 14.3.1994 in pred potekom enega meseca od tega dne predlagala obnovo postopka in predlog za ugotovitev ničnosti citirane odločbe Ministrstva za kulturo. Knjižnici ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pa bi kot stranka lahko nastopala oziroma mogla nastopati v postopku, saj po 249. členu v zvezi z 49. členom ZUP, je stranka tudi oseba (fizična ali pravna), ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Zato je tožena stranka dovolila obnovo. Knjižnica opravlja dejavnost iz 1. odstavka 19. člena ZDen in predmetna nepremičnina v delu, ki jo uporablja knjižnica služi za opravljanje dejavnosti s področja izobraževanja in kulture kot javne službe. Po navedbah tožene stranke pa bo dejansko vprašanje možnosti nadomestitve prostorov za opravljanje dejavnosti knjižnice in s tem povezanih stroškov stvar obnovljenega denacionalizacijskega postopka. Na podlagi 2. odstavka 260. člena ZUP je tožena stranka z izpodbijanim sklepom, s katerim je dovolila obnovo postopka, zadržala izvršitev odločbe v delu, kjer je obnova dovoljena.

Tožnika v tožbi predlagata odpravo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na 1. točko in prvi odstavek 2. točke izreka sklepa iz razlogov nepravilne uporabe zakonov in zmotnega oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnika menita, da je tožena stranka napačno odločila, da gre Knjižnici položaj stranke. Kdo ima zaradi varstva svojih pravic in koristi pravico udeleževati se postopka, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna upravna področja in ne ZUP, niti 60. člen ZDen-a. Knjižnica v postopku ni bila zavezanec, temveč najemnik. Vrnitev nepremičnin v last po 24. členu ZDen ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli. Na vrnjeni nepremičnini se zato v teh primerih vzpostavi le lastninska pravica in novi lastnik vstopi v najemno razmerje kot najemodajalec. Nepremičnina tako ostane v najemnikovi posesti. Varstvo svojih pravic in pravnih koristi iz tega najemnega razmerja lahko najemnik po veljavnih predpisih uveljavlja edino le v sodnem in nikakor ne v upravnem postopku. Stališče, da najemnik zato nima položaja stranke v postopku denacionalizacije, je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče. Edina določba ZDen, ki se tiče najemnikov nepremičnin, ki se v postopku denacionalizacije vračajo upravičencem, je 24. člen ZDen, pri čemer jim tudi ta ne daje nobenih pravic, niti koristi. Vse ostale določbe ZDen o vračanju podržavljenega premoženja in ovirah glede vračanja se tičejo razmerja med upravičencem in zavezancem. Zato ne drži trditev tožene stranke, da pravice in pravne koristi, zaradi katerih ima knjižnica pravico udeleževati se postopka, izhajajo iz 1. odstavka 19. člena ZDen. Tudi ta določba se glede na navedeno nanaša izključno na primere, ko nepremičnino, za dejavnosti naštete v tem členu, uporablja zavezanec in ne najemnik. Zakon namreč upošteva, da bi se z vrnitvijo nepremičnine v last položaj spremenil le, če bi naštete dejavnosti opravljal zavezanec. S spremembo najemodajalca (namesto zavezanca upravičenec) pa se najemno razmerje in položaj najemnika v ničemer ne spremeni, saj ima novi lastnik povsem iste pravice in obveznosti, kot jih je imel prejšnji lastnik. Zato je v postopku denacionalizacije povsem irelevantna okoliščina, kakšno dejavnost opravlja najemnik. Pri tem tožeča stranka tudi ne more mimo dejstva (čeprav je glede na navedeno nebistveno), da sporni prostori ne služijo opravljanju kulturne dejavnosti. V spornih prostorih (107.91 m2, pri čemer je ta izmera napačna) so le pisarne, ki jih zasedajo uslužbenci knjižnice, medtem ko so prostori, kjer se opravlja knjižničarska dejavnost, drugje (pritličje in medetaža te hiše ter druge hiše, ki imata drugo parcelno številko). Nadalje tožeča stranka opozarja na neizvršljiv izrek sklepa in da upravičenec v postopku denacionalizacije L.P. ni več lastnik nepremičnine. Nepremičnina je prodana tožnici K.L., ki je od 14.3.1994 dalje v zemljiški knjigi tudi vknjižena kot lastnica. Zato tožeča stranka meni, da obnovljeni postopek, ki glede na sedanje stanje stvari ne more teči zoper upravičenca, ki ni več lastnik, ni dopusten, niti pravno mogoč. Zato se je L.P., ki je bil stranka v postopku denacionalizacije, v zadnjem postopku pridružila tudi tožnica, da bi zavarovala svoje koristi dobrovernega lastnika nepremičnine. Tožnika nadalje še navajata, da predloga za obnovo postopka tožena stranka ni poslala ne upravičencu v postopku denacionalizacije niti sedanji lastnici, da bi se o njem izjavila, s čemer jima ni bila dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Če bi upravni organ to upošteval, preden je izdal odločbo, bi si tudi olajšal ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja in temu ustrezno odločil. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Tožba ni utemeljena.

Po 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. V obravnavani zadevi ni sporno, da Knjižnici ni bila dana možnost udeležbe, sporno je, če bi knjižnica morala biti udeležena v postopku kot stranka, ker kot najemnik prostorov, ki so predmet denacionalizacije, naj ne bi varovala svojih pravic in pravnih koristi v tem postopku. Sodišče pritrjuje toženi stranki, ki je Knjižnici priznala lastnost stranke v postopku denacionalizacije nepremičnine, v kateri opravlja dejavnost s področja izobraževanja in kulture kot javne službe. Po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. To pomeni, da izvajalec javne službe izkazuje pravni interes v denacionalizacijskem postopku za nepremičnino, ki naj bi se vrnila v naravi, če v njej opravlja tako dejavnost, pri čemer pa ni pomembno njegovo pravno razmerje do te nepremičnine (ali je uporabnik ali najemnik). Navedena zakonska določba po presoji sodišča daje podlago za tako stališče, zato je vse navedbe tožeče stranke o tem, da se 1. odstavek 19. člena ZDen nanaša izključno na primere, ko nepremičnino za dejavnosti, naštete v tem členu, uporablja zavezanec in ne najemnik, štelo kot neutemeljene. Seveda pa bo tožena stranka v ponovnem odločanju presojala ali so za uveljavljanje ovire po 19. členu ZDen izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo na podlagi 256. člena ZUP preizkusi ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo in v tem okviru preizkuša le verjetno izkazanost okoliščin navedenih v predlogu. Po presoji sodišča so podatki v upravnih spisih in navedbe v predlogu nudili podlago za verjetno izkazanost okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da so izpolnjeni zakonski pogoji za dovolitev obnove. Zato ugovori tožeče stranke, da ji ni bil posredovan predlog za obnovo postopka in da sporni prostori ne služijo opravljanju kulturne dejavnosti, ne morejo vplivati na pravilno odločitev v tej stvari. Tudi za izrek o zadržanju izvršbe odločbe, glede katere je dovolila obnovo, je tožena stranka imela zakonsko podlago v določbi 1. odstavka 260. člena ZUP.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).