VSRS Sodba U 1038/94-16

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka vrnila v last in posest upravičencu (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) pod a) hišo, stoječo na parc. št. 381 in stavbi, stoječi na parc. št. 382 in 383, vse vpisane v vl. št. 688, in pod b) kmetijsko zemljišče parc. št. 356/2 sadovnjak, sedaj dvorišče v izmeri 411 m2 in parc. št. 357, sadovnjak v izmeri 197 m2, vpisani v vl. št. 496. Na stavbnem zemljišču parc. št. 381, 382, 383 in funkcionalnem zemljišču parc. št. 380/2, dvorišče v izmeri 1573 m2, se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca. Zavezanka za vrnitev podržavljenih nepremičnin, navedenih pod točko b izreka, je Občina, za ostali del nepremičnin pa podjetje A. v stečaju. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da so bile nepremičnine, ki so predmet odločbe podržavljene po odloku AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino (Ur. l. DFJ, št. 2/45). Za podržavljeno premoženje odškodnina ni bila plačana, ker je bilo zaplenjeno. Na pretežnem delu podržavljenih nepremičnin, preknjiženih v vl. št. 688, je uporabnik podjetje A. sezidal svoje obrate. Zato tudi parcel ni bilo mogoče vrniti v naravi. O razmejitvi sta se stranki tudi sporazumeli, geometer pa je po njunem pismenem dogovoru zemljišče odmeril. Pri tem se je upravičenec zavezal, da podjetju A. dovoli uporabo zemljišča, na katerem stoji transformator, dokler bo transformator obratoval.

Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija odločbo in navaja, da je odločba nezakonita, ker upravičencu zakon ne daje možnosti vrnitve tovrstnega premoženja v naravi. Poleg navedenega pa je tožeča stranka v času posesti navedenega nepremičnega premoženja v navedeni objekt vlagala, kar tožena stranka ni upoštevala. Navaja še, da se v odločbi organ tudi sklicuje na dejstvo, da je bila sklenjena poravnava v smislu 69. člena ZDen, vendar po njenem mnenju ne gre za poravnavo, ampak zgolj za zapisnik o sporazumu o parcelaciji podržavljenih parcel. V zapisniku ni nikjer izrecno določeno, da gre za poravnavo z ustreznim pravnim poukom in opozorilom na posledice tako sklenjene poravnave. Ker torej ne gre za poravnavo v smislu 69. člena ZDen, je odločba nezakonita. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da po ZDen ne obstajajo nikakršne ovire za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi. Zato je izpodbijana odločba zakonita. V zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na vlaganje tožnika v nepremičnine, pa prizadeta stranka opozarja, da je v 8. točki izreka izpodbijane odločbe izrecno določeno, da se bo odločba o odškodnini izdala posebej. Prizadeta stranka še navaja, da iz odločbe jasno izhaja, da se pisni dogovor med strankama nanaša le na razmejitev funkcionalnih zemljišč in je bilo o vrnitvi nepremičnin odločeno z izpodbijano odločbo. Navaja še, da je nepremičnina, ki je predmet spora, na podlagi zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini prešla dne 23.3.1996 v last Republike Slovenije, zato tožeča stranka ne more imeti lastnosti stranke v tem upravnem sporu. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta v mejah tožbenega zahtevka (40. člen zakona o upravnih sporih - ZUS) in na podlagi predpisov, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje. Zato se je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče omejilo le na presojo zakonitosti tistega dela izpodbijane odločbe, ki se nanaša na tožečo stranko (točka 1a izreka).

Tožeča stranka v tožbi izpodbija nezakonitost odločbe iz razloga, ker zakon ne daje upravičencu možnost vrnitve "tovrstnega premoženja" v naravi. Kaj je imela tožeča stranka v mislih pod neopredeljenim pojmom "tovrstnega premoženja", sodišču ni znano. Vendar pri tem pripominja, da ovire, zaradi katerih po ZDen ni možno vračati premoženja v naravi, zakon določa posebej. Sodišče v tem primeru ni ugotovilo, da bi obstajala katera od zakonsko navedenih ovir, zaradi katere ne bi bila možna vrnitev premoženja v naravi. Po presoji sodišča je neupravičena tudi tožbena navedba, da tožena stranka v denacionalizacijskem postopku ni upoštevala, da je tožeča stranka v času posesti navedenega nepremičnega premoženja vanj vlagala. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka v upravnem postopku tak zahtevek uveljavljala, upravni organ pa sam, brez zahtevka, tega ne more ugotavljati. Zato tožeča stranka v upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati novot, torej okoliščin, ki jih organ ni ugotavljal oziroma presodil v upravnem postopku. V tem primeru tudi ne more vplivati na odločitev o stvari trditev tožeče stranke, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se tožena stranka v 4. točki izreka sklicuje na dejstvo, da je bila sklenjena poravnava v smislu določbe 69. člena ZDen, čeprav v tem primeru ne gre za poravnavo, ampak zgolj za zapisnik o sporazumu o parcelaciji podržavljenih parcel. Res je sicer, da je tožena stranka v prvem stavku navedene točke izreka navedla to, kar trdi tožeča stranka, vendar je po presoji sodišča treba pri tem upoštevati vsebino celotne 4. točke izreka in tudi obrazložitev odločbe, iz česar pa nedvoumno izhaja, da je v tem primeru mišljena le poravnava v zvezi s parcelacijo podržavljenih parcel, ki pa v tem postopku ni sporna. Pa tudi sicer taka poravnava ni v nasprotju z ZDen. Po določbi 3. odstavka 69. člena ZDen pa je poravnava sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ pa vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji, kar je v tem primeru tudi storil.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).