VSRS Sodba U 992/94-12

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.5.1994.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljane z dne 20.10.1993, s katero je ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije (1. točka izreka); in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za državljanko RS Slovenije in jugoslovansko državljanko (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnica zaprosila za izdajo potrdila o državljanstvu pri prvostopnem organu dne 9.4.1992. Prvostopni organ je izdal odločbo z dne 27.11.1992, s katero je ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije ter da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. V pritožbenem postopku je izdala odločbo, s katero je tožnici ugodila, odpravila prvostopno odločbo ter vrnila zadevo v ponovni postopek. V tej odločbi je ugotovila, da je prvostopni organ sicer pravilno ugotovil dejansko stanje, vendar pa mu je naložila, da mora v ponovnem postopku, zaradi tožničinega vztrajanja, zahtevati predložitev nespornih dokazov za obstoj njenih trditev. Prvostopni organ je v ponovnem postopku upošteval navedbe tožene stranke ter v ponovnem dopolnjenem postopku izdal odločbo, s katero je, enako kot prvič, ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije. Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita in ni našla razlogov za njeno odpravo. Glede na to je v skladu z 240. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

V tožbi in dopolnitvi tožbe tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ in da so v dokaznem postopku za ugotovitev dejanskega stanja bile uporabljene listine, ki ne bi smele biti uporabljene. Navaja, da gre pri 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ za izgubo državljanstva bivše Jugoslavije, pri čemer so morali biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, v njenem primeru pa tretji pogoj nelojalnega vedenja proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ ni bil izpolnjen in ga tožena stranka niti ne zatrjuje, kaj šele dokazuje. Oba njena starša - ona je bila ob koncu vojne še mladoletna - sta bila ves čas lojalna do svoje slovenske domovine in slovenskega naroda. Zato pa je tudi dobila jugoslovanski potni list, kar pa za toženo stranko ni noben dokaz, češ da ni dokazala, da je bil ta potni list izdan v skladu z veljavnimi predpisi. Ob tem pripominja, da so podatki iz ljudskega štetja (31.7.1941), kar navaja prvostopni organ kot dokaz njene nemške narodnosti in tožena stranka to v izpodbijani odločbi potrdi, strogo tajni, kolikor se nanašajo na konkretno osebo. To smiselno izhaja tako iz slovenske ustave (38. člen), kot tudi iz zakona o varstvu osebnih podatkov Republike Slovenije. V vsakem demokratičnem pravnem redu so določene sankcije za kršitev zakonov v zvezi s tajnostjo podatkov ljudskega štetja. Še zlasti pa taki podatki ne smejo biti zlorabljeni v škodo državljanov, ki so pripadniki manjšinske narodnosti. Določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ je po njenem mnenju v nasprotju z ustavo Republike Slovenije (med drugim s členom 14. - enakost pred zakonom - členom 32. - svoboda gibanja - členom 61. - svobodno izražanje narodne pripadnosti) in je zato njegova uporaba v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Namreč, uporaba predpisov, ki so bili podedovani od SFRJ, je možna le, če ti predpisi niso v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Vsak organ (tudi tožena stranka) mora sam presoditi skladnost posameznega jugoslovanskega predpisa z našim sedanjim pravnim redom. Zato je potrebno 35. člen zakona o državljanstvu FLRJ, na katerega napotuje zakon o denacionalizaciji (3. odstavek 63. člena), uporabiti ob navedenih ustavnopravnih varovalkah. Zato sodišču predlaga, da opravi ustno obravnavo na podlagi 34. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) in tožbi ugodi ter spremeni izpodbijano odločbo tako, da se je štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LRS oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena.

V stvari gre za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva tožnice, v zvezi s 63. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, v nadaljevanju ZDen). Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu; v tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: zakon o državljanstvu FLRJ), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo kasnejšega zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64), se uporablja za ugotavljanje državljanstva po dosedanjih predpisih na podlagi 39. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/91-I in 30/91-I, v nadaljevanju: ZDRS) v vezi z 2. odstavkom 9. člena in 3. odstavkom 63. člena ZDen. Po določbi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini (ob uveljavitvi 2. odstavka 35. člena tega zakona dne 4.12.1948, Uradni list FLRJ, št. 105/48) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ker tožnica ni bila vpisana v evidenco državljanstva, se je ugotavljal obstoj njenega jugoslovanskega državljanstva v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen. Glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen v postopku za ugotovitev državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Pri uporabi navedene določbe gre namreč za zakonsko fikcijo, kar po mnenju sodišča pomeni, da pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov, navedeni pogoj vselej obstaja in ga zato upravni organ v postopku ni dolžan dokazovati, stranka pa tega v postopku ne more izpodbijati. Ker je zakon o državljanstvu FLRJ prenehal veljati, tudi ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov o njegovi neskladnosti s pravnim redom in ustavo Republike Slovenije. V 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je namreč določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona (25.6.1991), kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. To torej pomeni, da se neposredno uporabljajo kot republiški predpisi le tisti zvezni predpisi, ki so ob uveljavitvi ustavnega zakona še veljali. Zakon o državljanstvu FLRJ ob uveljavitvi ustavnega zakona ni bil več v veljavi. Zato navedena določba 4. člena ustavnega zakona zanj ne velja. Tožnica tudi zmotno meni, da gre pri 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ za izgubo državljanstva (izgubo ureja 15. člen zaradi odsotnosti). Z dopolnitvijo zakona s to določbo so namreč določeni pogoji, ki so bili ovira za pridobitev jugoslovanskega državljanstva (z učinkom za nazaj) na dan 28.8.1945.

Ker ni sporno, da je tožnica na dan uveljavitve novele zakona o državljanstvu FLRJ dne 4.12.1948 živela v tujini, je torej bistvena za ugotovitev državljanstva njena narodnost. Ni sicer utemeljen tožbeni ugovor, da podatka v "Izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" glede tožničine narodnosti sploh ne bi bilo mogoče uporabiti, ker so ti podatki strogo tajni, kolikor se nanašajo na konkretno osebo, kar smiselno izhaja iz slovenske ustave (38. člen), kot tudi ne na podlagi zakona o varstvu osebnih podatkov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 8/90, popravek 38/90 in 19/91), saj ne gre za zbirke podatkov na podlagi tega zakona, ampak za podatke iz arhivskega gradiva v smislu 2., 94. in 98. člena zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90 in 26/92). Pravno tudi ni pomembno tožničino sklicevanje na to, da so v vsakem demokratičnem pravnem redu določene sankcije za kršitev zakonov v zvezi s tajnostjo podatkov ljudskega štetja ter da še zlasti taki podatki ne smejo biti zlorabljeni v škodo državljanov, ki so pripadniki manjšinske narodnosti. Ker je po določbah 3. odstavka 63. člena ZDen in 29. člena ZDRS prvostopnemu organu dano prej opisano pooblastilo za ugotavljanje državljanstva, je treba upoštevati, da se po določbi 2. odstavka 159. člena ZUP kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije. Prvostopna odločba navaja, da je iz "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941", ki ga hrani tukajšnji sekretariat, razvidno, da sta pod št. ... in ... vpisana tožničin oče, roj. 23.2.1876; in mati, roj. 10.5.1895, kot osebi nemške narodnosti s tem, da jim je kot mladoletna v narodnosti sledila tudi tožnica, ki je v istem izpisu vpisana pod št. ... (tega ni med sodišču poslanimi upravnimi spisi). Uporabljeno arhivsko gradivo bi moralo biti bolj natančno označeno, zlasti glede tega, kdo in na podlagi česa ga je sestavil. Tožena stranka bi bila morala to pomanjkljivost v postopku na prvi stopnji odpraviti, saj je tožnica v pritožbi uveljavljala tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe prve stopnje je bilo tožnici tudi otežkočeno ustrezno izpodbijanje odločbe, iz podatkov v poslanih upravnih spisih pa tudi ni razvidno, da bi ji bila dana možnost udeležbe v postopku (8. 143. člen ZUP), vendar teh pomanjkljivosti tožena stranka ni odpravila (242. člen ZUP).

V ponovnem postopku bo potrebno odpraviti navedene pomanjkljivosti in dati tožnici možnost, da se izjavi o dokazih za ugotovitev njene (nemške) narodnosti in predlaga še druge dokaze.

Seveda pa mora tudi tožnica kot stranka v postopku za svoje navedbe ponuditi konkretne dokaze (137. člen ZUP). Pri tem pa naj tožena stranka upošteva tudi določbo 245. člena ZUP in ob ponovni obravnavi tožničine pritožbe proti prvostopni odločbi v svoji odločbi presodi tudi vse pritožbene navedbe. Tožena stranka se lahko sklicuje na razloge prvostopne odločbe, če je že prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi (2. odstavek 145. člena ZUP), ne more pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe le ugotoviti, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita in da ni našla razlogov za njeno odpravo, ne da bi hkrati presodila pritožbene navedbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42., v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona je sodišče določbe ZUP in ZUS uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člena ZUS).