VSRS Sodba U 1072/93-5

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo in plan občine z dne 29.12.1992, s katero je navedeni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vrnitev kmetijskih zemljišč, pripisanih pri z.k.vl.št..... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da v obravnavanem primeru v zakonu o denacionalizaciji(ZDen) ni podlage za vrnitev, ker premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3.in 4.člena ZDen.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je bilo posestvo nacionalizirano po dogovoru KOS-a, z namenom, da se Hrvatom v 15 km obmejnem pasu prepreči nakup nepremičnin. Če pa je kakšni hrvaški družini uspelo kupiti zemljo, je zaradi zelo visokih davkov prišlo do prodaje zemljišča na dražbi.Sodišču očita nezakonito delo in kot dokaz prilaga odločbo z dne 17.2.1955, s katero je bilo sporno posestvo vrnjeno, vendar je bila ob vrniti posestva ponovno plačana kupnina, ki jo je prejel član komisije, ki je to odločbo izdala.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l.RS, št. 27/91-I in 31/93) so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 3.členu ZDen ter osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3.členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Da bi bilo sporno premoženje podržavljeno na tej podlagi iz predloženih upravnih spisov ne izhaja. Predmet denacionalizacijskega zahtevka je namreč del posestva, ki je bilo po podatkih upravnih spisov sicer podržavljeno na podlagi odločbe komisije za kmetijski zemljiški sklad pri OLO ... z dne 14.12.1953, izdane na podlagi zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerij, pri čemer pa je bila navedena odločba z odločbo z dne 17.2.1955 razveljavljena in sporno premoženje vrnjeno prvotnemu lastniku.Tudi sicer je bil prvotni lastnik tega premoženja L.A., s katerim sta tožnikova mati in B.B. dne 23.10.1953 sklenili kupoprodajno pogodbo. Na podlagi te pogodbe je bil potem, ko je bila odločba o podržavljenju spornega premoženja na pritožbo A.L. razveljavljena, izvršen tudi zemljiško knjižni vpis spornega premoženja na A.H. in B.B., po sklepu o dedovanju z dne 23.3.1976 pa je bil kot lastnik na 1/2 tega premoženja v zemljiški knjigi vpisan tožnik.Ker glede na navedeno sporno premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3.in 4.člena ZDen, je pravilen zaključek tožene stranke, da v določbah ZDen ni podlage za vrnitev tega premoženja v upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I in 45/I/94).