VSRS Sodba U 177/93

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožničino pritožbo zoper začasno obrtno dovoljenje, ki ga je izdal sekretariat za družbeni razvoj občine, s predmetom poslovanja - kemična čistilnica, s pogoji, navedenimi v tej odločbi. Tožnica v pritožbi navaja, da ima pravni interes, in da je hči pokojnega A.A., v prostorih katerega se bo upravljala obrtna dejavnost in z opremo, ki je skupna last sodedičev. Meni, da je bil bistveno kršen zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker ni bila stranka v postopku za izdajo obrtnega dovoljenja. Tožena stranka pa svojo odločitev obrazlaga, da je pritožbo vložila neupravičena oseba, saj tožnica po 49. členu ZUP nima lastnosti stranke v postopku, ker nima pravnega interesa. Reševanje sporov glede lastništva zapuščine pa ni predmet tega postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da je obratovalnica v prostorih, ki jih je uporabljal pok. A.A. in da bo M.P. delala s sredstvi, ki jih je prav tako on uporabljal, sedaj pa so skupna lastnina vseh dedičev, zato bi M.P. za razpolaganje s temi sredstvi rabila soglasje vseh sodedičev. Nesporno je zakonita dedinja po pokojnem A.A., zato ima pravni interes, da je stranka v postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 223. člena ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo izdano na prvi stopnji stranka. Tožnica ni bila stranka v upravnem postopku, zato je tožena stranka njeno pritožbo zavrgla. Isti zakon namreč v 2. odstavku 234. člena določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže. Iz istih razlogov jo lahko zavrže tudi organ druge stopnje, če je ni zavrgel že organ prve stopnje. Tožnica zatrjuje, da ji pripada položaj stranke, ker se bo obrt opravljala v prostorih, ki jih je uporabljal njen pokojni oče, uporabljala pa se bodo tudi sredstva, ki jih je prav tako uporabljal on, sedaj pa so skupna lastnina vseh dedičev, zato bi M.P. rabila soglasje vseh dedičev za razpolaganje s temi sredstvi.

Obrtni zakon (Uradni list SRS, št. 35/88) v 89. členu določa, da obratovalnico obrtnika lahko ustanovi, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:

1da je opravilno in zdravstveno sposoben, 2. da ni v delovnem razmerju, 3. da ima strokovno izobrazbo oziroma z delom pridobljeno delovno zmožnost, ki je določena za opravljanje dejavnosti, 4. da mu ni s pravnomočno odločbo prepovedano samostojno opravljanje ustrezne dejavnosti oziroma poklica, 5. da ima poslovni prostor, razen v primerih, ko ta ni potreben, 6. da je poravnal vse zapadle davčne in druge družbene obveznosti, 7. da izpolnjuje morebitne druge, s posebnimi predpisi določene pogoje.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da M.P.izpolnjuje te pogoje. Nobeden od teh pogojev ne posega v pravice in pravne koristi tožnice. Edino pogoj iz 5. točke bi lahko posegel v pravice in pravne koristi tožnice, če bi prostor, v katerem se obrt opravlja, spadal v zapuščino po pokojnem očetu tožnice. Iz spisu priložene najemne pogodbe sklenjene med J.G. in M.P. pa izhaja, da je lastnik teh prostorov J.G. Stranka v upravnem postopku pa je po 49. členu ZUP oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Sodišče ugotavlja, da glede na vse navedeno tožnica ni stranka v obravnavanem upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).