VSRS Sodba U 1001/92

Tožba se zavrne.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 19.3.1991 ugodilo tožbi istega tožnika ter odpravilo odločbo iste tožene stranke zaradi uvedbe komasacije, v katero sta bili vključeni isti tožnikovi parceli. Sodišče je tedaj ugotovilo, da za uvedbo komasacije niso izkazani vsi pogoji, ki so določeni v 80. in 81. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91), in sicer da: 1) zasnova komasacijskega območja ni opredeljena v dolgoročnem planu občine za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradni vestnik št. 11/86, 20/89 in 2/90), 2) meja komasacijskega območja ter materialna podlaga za izvedbo komasacije ni opredeljena v srednjeročnem družbenem planu občine za obdobje 1986 do 1990 (Uradni vestnik št. 25/86 in 12/87 in 3) ni izdelan proizvodni program investitorja. Tožena stranka tedaj ni imela pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe, zato je sodišče le-to odpravilo v delu, ki se nanaša na tožnika.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ponovno odločila o uvedbi komasacije na komasacijskem območju MO 33 glede tožnikovih parcel št. 160/11 in 180. V obrazložitvi ugotavlja, da je v tabelarnem delu dolgoročnega plana občine za obdobje 1986 - 2000 in družbenem planu občine za obdobje 1986 - 1990, dopolnjenem leta 1991, opredeljeno komasacijsko območje MO 33 na površini 120 ha. V prostorskih sestavinah srednjeročnega plana občine za obdobje 1986 - 1990 so območja kmetijskih zemljišč, predvidena za komasacijo, prikazana grafično na preglednem katastrskem načrtu v merilu 1:5000. Meje območja so določene in vrisane po parcelnih mejah in po objektih - vodotokih in poteh. Na podlagi kartografskega dela plana je mogoče natanko precizirati, katera zemljišča so v komasacijskem območju in tako je jasno razvidno, da sodijo v komasacijsko območje MO 33 tudi tožnikova zemljišča s parc. št. 160/11 in 180. Z dopolnitvijo družbenega plana za obdobje 1986 - 1990, sprejeto v letu 1991, je bila v družbenem planu opredeljena materialna podlaga za izvedbo komasacije. Zagotovljena je iz republiškega proračuna in soudeležbe komasacijskih udeležencev v razmerju 90:10 odstotkom. V skladu z napotilom iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je bil na novo izdelan program kmetijske proizvodnje na obravnavanem komasacijskem območju. Investitor komasacije, kmetijska zadruga, predvideva zmanjšanje stroškov obdelave kmetijskih zemljišč zaradi manjšega števila in ugodnejše oblike parcel, optimalne izkoriščenosti mehanizacije in doseganje večjih kmetijskih pridelkov. Tožena stranka ugotavlja, da so s tem izpolnjena vsa zakonska določila, pomembna za uvedbo komasacije, zato je spremenjenemu predlogu za uvedbo komasacije, ki ga je vložil Izvršni svet skupščine občine kot pravni naslednik Kmetijske zemljiške skupnosti, ugodila.

Tožnik v tožbi navaja, da je njegovo zemljišče povsem neutemeljeno vključeno v komasacijsko maso. To potrjuje dejstvo, da parcela št. 160/11 po prvotnem načrtu v to maso ni bila zajeta. Za nobeno od tožnikovih parcel komasacija ni potrebna, saj sta obe parceli v bližini njegove domačije in gre za zemljišče v eni površini, ki leži na robu komasacijskega območja. Očitno je, da so se potrebni dokumenti prilagodili stanju, ki ga je nekdo hotel s komasacijo doseči. Ta namen pa gotovo ne zasleduje pridelovanja cenejših in kakovostnejših pridelkov, če se tožniku zemljišče s površino 1,50 ha oddalji skoraj za pol kilometra, zemljišče ob njegovi domačiji pa je odmerjeno drugemu komasacijskemu upravičencu, torej drugače, kot je bilo tožniku obljubljeno ob razgrnitvi razdelilnega načrta. Programa kmetijske proizvodnje kot tudi drugih v predpisih zahtevanih komasacijskih podlag in pogojev po mnenju tožnika zato ni mogoče oceniti kot ustreznega in tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožnika glede parcel št. 160/11 in 180, odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge izpodbijane odločbe in pojasni, da je površinska opredelitev komasacijskega območja, podana v tabelarnem delu družbenega plana občine za obdobje 1986 - 1990, ter določitev meja komasacijskega območja, podana v kartografskem delu družbenega plana, po mnenju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zadostna podlaga za opredelitev meja komasacijskega območja ob uvedbi komasacije. Površina komasacijskega območja je v izpodbijani odločbi sicer za 4,2410 ha večja od površine, predvidene v planskih aktih, vendar je to posledica napačne stare katastrske izmere površin, predvsem ob stari strugi. Tožnikovi parceli št. 160/11 in 180 sta bili v komasacijski postopek zajeti že v obodni parcelaciji, kar je razvidno iz skice izmere, ki pa je zaradi različnih meril ločena za obe katastrski območji.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov tožene stranke je razvidno, da so bile pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče s sodbo z dne 6.6.1991, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe odpravljene. Tožena stranka je dne 1.10.1991 sprejela spremembe in dopolnitve družbenega plana občine za obdobje 1986 - 1990 (Uradni vestnik občin št. 25 25/91), s katerimi je med drugim dopolnila točko 3.1.2.1. s tem, da je določila materialno podlago za izvedbo kmetijskih zemljiških operacij ter obseg in mejo prostorskih ureditvenih operacij. Glede slednjega se v dopolnitvi družbenega plana sklicuje na kartografsko dokumentacijo in na tabelo št. 10, ki je sestavni del družbenega plana (Uradni vestnik občin št. 28/90 in št. 32/90). Iz tabele št. 10 je razvidno, da je na območju ... predvidena komasacija na površini 120 ha, iz kartografske dokumentacije v merilu 1:5000 pa izhaja, da poteka meja komasacijskega območja na spornem odseku tako, da sta tožnikovi zemljišči s parc. št. 160/11 in 180, pa tudi vse parcele, ki mejijo na ti dve zemljišči, vključeni v komasacijsko območje. Materialna podlaga za izvedbo komasacije in meje komasacijskega območja (3. odstavek 80. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 1/79, 11/89, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91 dalje: ZKZ) so torej opredeljene v srednjeročnem planu občine. Ker je izpodbijana odločba glede površine komasacijskega območja usklajena z zasnovo komasacijskega območja ..., opredeljeno v dolgoročnem planu občine za obdobje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenem leta 1989 (Uradni vestnik občin št. 2/90) v tabeli Agrarne operacije v občini za obdobje 1986 - 2000 in kartografskem delu v merilu 1:25000, ki sta sestavni del dolgoročnega plana, sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba tudi v tem pogledu izpolnjuje zakonski pogoj iz 3. odstavka 80. člena ZKZ. Investitor komasacije kmetijska zadruga je toženi stranki predložila program kmetijske proizvodnje na območju komasacije ..., iz katerega izhaja, da bi se z izvedbo komasacije znatno znižalo število parcel, nove parcele pa bodo večje in ugodnejših oblik za obdelavo. S tem se bistveno znižajo stroški kmetijske pridelave in sicer po znanih analizah v povprečju za cca 40 %. S predvideno komasacijo, ki je povezana s predhodno melioracijo obravnavanega območja, bi se zemljišče usposobilo za intenzivno kmetijsko pridelovanje poljščin, ki so v proizvodnem programu podrobneje navedene. S predložitvijo proizvodnega programa je po mnenju sodišča izpolnjen nadaljnji zakonski pogoj (2. odstavek 81. člena ZKZ), na katerega je opozorilo v navedeni sodbi.

Tožnikovi tožbeni ugovori, da so bili dokumenti, potrebni za uvedbo komasacije, prilagojeni stanju, ki ga je nekdo hotel s komasacijo doseči, niso utemeljeni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je komasacijsko območje MO 33 na spornem odseku identično z območjem melioracije, ki je bila po navedbah tožene stranke že izvedena na podlagi njenega odloka o uvedbi melioracijskega postopka na melioracijskem območju (Uradni vestnik št. 29/87 in 22/89). Iz idejne zasove ureditve komasacijskega območja, sodišče povzema, da je komasacija na spornem območju potrebna tudi zaradi regulacijskega kanala, ki seka številne parcele in dosedanje dovozne poti. Ostali tožnikovi ugovori se, kot v tožbi nakaže sam, ne nanašajo na uvedbo komasacije, temveč na novo razdelitev zemljišč, in zato ne morejo biti predmet tega upravnega spora. Po navedenem je torej tožba neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnh sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.