VSRS Sodba U 1108/92-10

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku denacionalizacije odločila, da se upravičencema K.A. in K.Š. vrne solastninska pravica na zgradbi in na zemljišču s parc. št. 1742, vsakemu do idealnega deleža 1/4. Kot zavezanko za vrnitev podržavljene nepremičnine je določila občino.

Tožnica opira svojo legitimacijo za vložitev tožbe na 60. člen zakona o denacionalizaciji, saj je že pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji vložila zoper tedanjega lastnika nepremičnine in sedanjo zavezanko za vrnitev podržavljene nepremičnine občino ... tožbo zaradi priznanja solastninskega deleža na stanovanju, ki se nahaja v denacionaliziranem delu stanovanjske zgradbe, ter na 6. člen istega zakona, saj vložena tožba izključuje vrnitev tistega dela podržavljene nepremičnine, glede katerega tožnica z navedeno tožbo zahteva, da se ji prizna kot njena izključna lastnina. V nadaljevanju navaja dejanske in pravne razloge za predlog, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih in izreku izpodbijane odločbe ter navaja, da je tožnica le najemnik stanovanja v podržavljenem objektu. Prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica k tožbi ni aktivno legitimirana. Enota temeljnega sodišča je v sodbi z dne 19.11.1992 med drugim navedla, da je šlo pri tožničinih vlaganjih le za vlaganje zaradi izboljšave stanovanjskega standarda, ne pa za vlaganja v smislu 3. odstavka 116. člena stanovanjskega zakona (SZ). Tožnica tudi ne more v upravnem sporu uveljavljati zahtevkov, ki bi šli po zakonu o denacionalizaciji občini kot zavezanki za vrnitev podržavljenih nepremičnin, zato prizadeta stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je moralo tožbo zavreči.

Zakon o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, v 1. odstavku 2. člena določa, da ima pravico sprožiti upravni spor posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Takšna oseba ima v upravnem sporu položaj tožnika (12. člen ZUS). Tožnik v upravnem sporu je lahko torej tisti, ki je v upravnem postopku imel lastnost aktivne stranke (oseba, na katere zahtevo je bil uveden postopek), lastnost pasivne stranke (oseba, zoper katero je tekel upravni postopek) oziroma tisti, ki se je upravnega postopka udeležil kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi. Tožnica v upravnem postopku ni imela nobene od teh lastnosti. Legitimacije za vložitev obravnavane tožbe pa tožeča stranka po presoji sodišča nima niti na podlagi 6. člena niti na podlagi 1. odstavka 60. člena zakona o denacionalizaciji. Zakon o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) vsebuje v 6. členu le splošne določbe o uporabi drugih materialnih in procesnih predpisov, v 1. odstavku 60. člena pa našteva osebe, ki imajo v postopku denacionalizacije položaj stranke. Vprašanje, katera oseba ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi v smislu 1. odstavka 60. člena ZDEN položaj stranke, določajo materialni predpisi, med drugim 3. odstavek 16. člena ZDEN, po katerem premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Iz sodbe višjega sodišča z dne 14.9.1993, ki jo je med postopkom predložila sodišču prizadeta stranka, je razvidno, da je bil tožničin zahtevek na priznanje solastnine na stanovanju v zgradbi, ki je predmet denacionalizacije, pravnomočno zavrnjen, iz česar izhaja, da odločba tožene stranke očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, zato je sodišče moralo tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena ZUS.