VSRS Sodba U 1038/92

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za odpravo odločbe urbanistične inšpekcije, s katero je bila tožnici naložena ustavitev postavitve gostinskega objekta nadstrešnice in prizidkov, vse na zemljišču parc.št. 311/2. Obenem ji je bilo naloženo, da mora v roku enega meseca po prejemu te odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Z odločbo z dne 22.1.1992 pa ji je bilo naloženo, da odstrani naštete objekte, ker v roku 30 dni po prejemu ustavitvene odločbe, ni zaprosila za lokacijsko dovoljenje. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da uveljavljeni razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz 1. točke 1. odstavka 263. člena ZUP ni podan, ker je obe odločbi izdal urbanistični inšpektor, ki je po določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor stvarno pristojen za tak ukrep, ker inšpekcijski postopek ni bil začet pred uveljavitvijo citiranega zakona.

Tožnica se v tožbi izrecno sklicuje na navedbe v predlogu in poudarja, da gre za objekt, za katerega bi morale biti uporabljene določbe zakona o urbanističnem planiranju in ne zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (85. člen). Navedeno se ujema tudi z dejanskim stanjem, ugotovljenem v izvršilnem sklepu temeljnega sodišča v Ljubljani, na podlagi katerega je bil gostinski lokal izpraznjen in izročen ... Vse odločbe so izdane osebi, ki ni bila stranka v postopku. Postopek je bil napačno voden zaradi nestrokovnosti organa prve stopnje, ki nima pooblastil za samostojno vodenje postopka in potrdila o znanju ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, odpravi pristojni organ po nadzorstveni pravici, če jo je izdal stvarno nepristojni organ. Obe sporni odločbi (na ustavitev gradnje in odstranitev objektov) je izdal urbanistični inšpektor na podlagi 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in Uradni list RS, št. 48/90). Tožnica meni, da urbanistični inšpektor ni bil stvarno pristojen in se glede tega izrecno sklicuje na 85. člen navedenega zakona. Po citirani določbi se inšpekcijski postopki, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo tega zakona dokončajo po določbah zakona o urbanističnem planiranju. Zakon o urejanju naselij velja od 31.5.1984 dalje, kar pomeni, da bi se inšpekcijski postopek moral voditi po določbah zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72, 8/78), če bi bil v obravnavanih zadevah inšpekcijski postopek začet pred 31.5.1984. Tožnica ne zatrjuje, da bi bil inšpekcijski postopek začet pred 31.5.1984, zato njeni pavšalni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v sprejeto ugotovitev, da v obravnavanem primeru ne gre za inšpekcijski postopek, ki bi bil začet pred uveljavitvijo zakona o urejanju naselij. Ta ugotovitev se ujema tudi s podatki spisa, saj je prva odločba, to je odločba na ustavitev gradnje z dne 31.10.1991 bila izdana na podlagi opravljenega ogleda dne 22.10.1991. Ker je torej inšpekcijski postopek bil začet v času, ko je že veljal zakon o urejanju naselij, je za izdajo sporne odločbe bil stvarno pristojen urbanistični inšpektor (74. člen), zato ni podan uveljavljani razlog za odpravo odločb po nadzorstveni pravici. Glede tega, da urbanistična inšpektorica, ki je vodila postopek, ima pooblastilo za opravljanje inšpekcijskega nadzorstva, pa se v izogib ponavljanju sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Ugovor, da je odločba bila izdana osebi, ki ni bila stranka v postopku je tožbena novota. Toda ne glede na to sodišče ugotavlja, da je ta trditev v nasprotju s podatki spisa. Tožnica je ob ogledu dne 22.10.1991 izrecno izjavila, da je investitorica spornih objektov in kot investitorici sta ji skladno z določbo 74. člena citiranega zakona bila izrečena oba ukrepa (ustavitev gradnje in kasneje odstranitev objektov). V teh postopkih je tožnica sodelovala in vlagala dovoljena pravna sredstva.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).