VSRS Sodba U 1003/92

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije.

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je z odločbo z dne 16.3.1992 investitorki naložil plačilo odškodnine v znesku 57.553,80 SIT zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča - parc.št. 416/3, 416/2, 418/1 in 416/1 vse za nadomestno stanovanjsko hišo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi investitorke, odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in investitorki odmerila odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zmeljišča v znesku 36.366,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je investitorka popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše vložila dne 29.7.1991 in da prvostopni organ ni odmeril odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča po višini, ki je veljala na ta dan.

Zoper odločbo tožene stranke je Medobčinsko javno pravobranilstvo kot zakonski zastopnik občine sprožilo upravni spor. V tožbi navaja, da je bil z izpodbijano odločbo kršen zakon v škodo občine. V konkretni zadevi vloga investitorke za izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 29.7.1991 še ni bila popolna, saj ni obsegala lokacijske dokumentacije, brez katere se ne more po vsebini odločiti o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja. Iz odločbe o lokacijskem dovoljenju izhaja, da je ta vloga postala popolna šele 11.3.1992. Zato bi se morala odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča odmeriti po vrednosti točke, ki je veljala marca 1992. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da ostane v veljavi odločba prvostopnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi njene odločbe.

Sodišče je tožbo poslalo tudi investitorki kot prizadeti osebi, ki pa ni podala odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 8. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91 - ZKZ) se odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje, obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga. Določena vloga se šteje za popolno, ko jo je mogoče obravnavati - torej, da vsebuje vse splošne pogoje, ki so določeni v 67. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in eventualne posebne pogoje predpisane s posameznimi materialnimi predpisi; v konkretnem primeru so to predpisi, ki urejajo postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Po določbi 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN) mora investitor k zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Po določbi 22. člena prej veljavnega zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78 - ZUPl) mora investitor, razen dokazila o upravičenosti razpolaganja z zemljiščem, k zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti tudi lokacijsko dokumentacijo. V prehodnih in končnih določbah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je določeno, da se lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih in urbanističnih redih vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju (85. člen) ter da se veljavni zazidalni načrti in urbanistični redi lahko uporabljajo najdalj do 31.12.1990 (82. člen). Zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) pa določa, da se zazidalni načrti in urbanistični redi uporabljajo do sprejetja novih predpisov o urejanju prostora (3. člen).

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni upravni organ izdal investitorki lokacijsko dovoljenje dne 16.3.1992 V uvodu te odločbe se navaja, da je odločba izdana na podlagi 52. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Iz obrazložitve odločbe pa je razvidno, da predvideni poseg v prostor leži v območju, ki je urejeno z urbanističnim redom. Zato se vprašanje, kdaj je v konkretni zadevi bila vložena popolna vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja, po mnenju sodišča, mora presojati po 22. členu zakona o urbanističnem planiranju - torej da je bila ta vloga popolna šele, ko je investitorka predložila lokacijsko dokumentacijo.

Iz podatkov spisa v tej upravni zadevi izhaja, da je investitorka za lokacijsko dovoljenje zaprosila z dne 29.7.1991 in da k tej vlogi ni priložila dokazila o pravici razpolaganja z zemljiščem. Torej vloga z dne 29.7.1991 še ni bila popolna, tudi če bi se presojala po 53. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. V obrazložitvi odločbe o lokacijskem dovoljenju se navaja, da je investitorka dokazilo o pravici razpolaganja z zemljiščem priložila naknadno (iz spisov ni razvidno kdaj) in da je bila njena vloga popolna dne 11.3.1992. Iz priložene lokacijske dokumentacije pa je razvidno, da je bila ta dokumentacija predložena 21.1.1992.

Trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je investitorka popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja vložila 29.7.1991 nima tako nobene podlage v upravnih spisih te zadeve. Zaradi napačnega zaključka, kdaj je bila vložena popolna vloga, je tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo - odmero višine odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).