14. člen ZKZ

Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.

Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki je vložila revizijo, če je vložila revizijo samo ona.

Po izrecni določbi zakona se v primeru, ko se spremeni namembnost zemljišča zaradi gradnje objekta, za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je treba po stanju na ta dan revalorizirati tudi vrednost točke za izračun odškodnine.

Upravni organ od 1.1.2003 dalje, ko so prenehale veljati določbe 3. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda)Zakona o kmetijskih zemljiščih nima več pravne podlage za odločanje o morebitnih zahtevkih v zvezi z odškodninami zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v upravnem postopku.

Če je bilo o odmeri odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča odločeno z odločbo upravne enote pred uveljavitvijo ZGO-1, se postopki, ki še niso pravnomočno končani, glede na določbo 2. odstavka 238. člena navedenaga zakona, ustavijo.

Med upravnim sporom je začel veljati Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZGO-1), ki v 1. odstavku 238. člena med drugim določa tudi, da z dnem uveljavitve ZGO-1 prenehajo veljati določbe III. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda) oziroma členi 11., 12., 13., 14., 15. in 16. ter 112. prehodnih določb ZKZ. Drugi odstavek 238. člena ZGO-1 določa, da se postopki za odmero in plačilo odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, začeti na podlagi 11., 12., 13. in 14. člena ZKZ, uvedeni pred uveljavitvijo ZGO-1, ki še niso pravnomočno končani, ustavijo.

Postopki odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov, uvedeni po ZKZ-1 in ZKZ/79, se ustavijo, če do uveljavitve ZGO-1 niso pravnomočno končani, ker je z ZGO-1 razveljavljeno poglavje o odškodnini zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov.

Pri določitvi odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča na podlagi lokacijskega dovoljenja se odškodnina določi po višini, ki je veljala na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo.

Ker je podlaga za izračun višine odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča le lokacijsko dovoljenje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi moral tožnik, če se s površino pripadajoče gradbene parcele ni strinjal, to uveljavljati že v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in ne v postopku odmere odškodnine.

Za gradnje, ki so bile zgrajene v nasprotju s predpisi in se legalizirajo, se odškodnina obračuna po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo.

Pri ponovni odmeri odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, ob enaki pravni in dejanski podlagi, je potrebno že plačano odškodnino upoštevati.

Izdano lokacijsko dovoljenje je podlaga za odmero odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Podatki zemljiškega katastra so podlaga za določanje kulture zemljišča, če se ne dokaže nasprotno.

Pri posegih v prostor, izvedenih v nasprotju s predpisi, se za odmero odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, upoštevajo uradni podatki zemljiškega katastra o kulturi in katastrskem razredu zemljišča pred pričetkom gradnje. Odškodnina pa se obračunava po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje.

Pravna podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke pa bi lahko bila v določbi 34. člena takrat veljavnega zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80 - v nadaljevanju ZR), ki je določal, da je dolžan razlastitveni upravičenec na željo kmeta kot prejšnjega lastnika, le temu preskrbeti prvenstveno druga ustrezna zemljišča približno enake katastrske kulture in približno enake lege v primerni oddaljenosti. Pri tem je bila dolžna razlastitvenemu upravičencu pomagati tudi zemljiška skupnost. ZR je tedaj nalagal razlastitvenemu upravičencu dolžnost, da v sodelovanju s kmetijsko zemljiško skupnostjo prvenstveno preskrbi prejšnjemu lastniku, ki je to želel, druga ustrezna zemljišča. Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke je zato odvisen od odgovora na nadaljnje vprašanje in sicer: Ali je v obravnavanem primeru tožena stranka ravnala tako, kot je bilo predpisano v 34. členu ZR in s tem izpolnila svojo zakonsko dolžnost, zaradi česar škode, ki naj bi nastala zaradi izpada dohodka tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot škodo, ki je posledica nedopustnega (protipravn

Če upravni organ ne odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča z uporabo vrednosti točke, določene z odlokom, veljavnim na dan vložitve popolne vloge, je odmera nezakonita.

V 6. odstavku 14. člena ZKZ je določeno, da občinski upravni organ, ki odmerja odškodnino, valorizira z odlokom določeno vrednost točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda v skladu z indeksom cen na drobno v Republiki Sloveniji, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Tožena stranka pa je v ponovnem postopku kršila pravila postopka, ker v izpodbijani odločbi ni obrazložila podatka o tem, kako in na podlagi katerega objavljenega indeksa cen na drobno v RS, ki ga na koncu vsakega meseca objavlja Zavod RS za statistiko, je obračunala odškodnino, da bi tožnica lahko njen obračun preizkusila.

Iz upravnih spisov izhaja pravilna ugotovitev drugostopnega organa, da je tožeča stranka dala popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, ko je stranka predložila dokazilo o lastništvu in dokazilo o služnosti (30.4.1993) in ne kot navaja tožeča stranka (23.4.1992), ko je vložila zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja in bi po navedbah tožeče stranke na ta dan (23.4.1992) moral prvostopni organ obračunati vrednost točke.

Ker je bila popolna vloga za lokacijsko dovoljenje vložena pred 30.3.1990 in sicer 8.1.1990 (7. in 8. člen zakona o spremembah in dopolnitvah ZKZ - Ur.l. RS, št. 9/90) in postopek odmere odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča na prvi stopnji še ni bil končan, je prvostopni organ uporabil pravilno vrednost točke, takratnih 5 dinarjev (odlok o določitvi vrednosti točke ... - Ur.l. RS, št. 9/90, ki je tudi začel veljati 30.3.1990); in ni bilo pravne podlage za odmero odškodnine po vrednosti točke, ki je veljala 8.1.1990.

Če je lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi predpisa iz 1. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, se vprašanje, kdaj je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje, presoja po določbi 22. člena zakona o urbanističnem planiranju.

Če je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi občinskega odloka o urbanističnem redu, se vprašanje kdaj je investitor vložil popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne presoja po določbah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, temveč po določbah prej veljavnega zakona o urbanističnem planiranju.