VSRS Sodba II Ips 752/2007

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v izreku pod točko II-1 ugotovilo, da je tožnik upravičen do invalidske pokojnine Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije, v izreku pod točko II-2 je tožencu naložilo, da mora od 1.12.1994 dalje plačevati tožniku mesečno 32.203 SIT (sedaj 134,38 EUR) invalidske pokojnine, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti, v izreku pod točko III je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in v izreku pod točko IV odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe ni pritožil. O toženčevi pritožbi je drugostopenjsko sodišče odločilo tako, da ji je le delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v dajatvenem delu glede prisojene višine invalidske pokojnine in v stroškovni odločitvi (izreka pod točkama II-2 in IV) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revizija vztraja pri oceni, da je sodišče nekatere dokaze napačno ocenilo, drugih pa ni dopustilo, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. Na očitek sodišča, da toženec ni dokazal, da je tožniku predočil posledice neizpolnitve izjave, zato toženec utemeljeno odgovarja, da mu to zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni bilo omogočeno. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da je bil tožnik seznanjen z vsebino pravil sklada in v reviziji v zvezi s tem posebej opozarja na navedbe pod točko 12. Predlagal je zaslišanje obeh pravdnih strank, glede tožnikove seznanjenosti z izgubo pravice v primeru napačne navedbe o svojem zdravstvenem stanju pa še pričo Š. O., vendar sodišče teh dokazov ni dopustilo, zaradi česar je prišlo do napačne ocene. Toženec tudi meni, da je dokazal obstoj tožnikove bolezni na dan včlanitve. Zato sta kumulativno izpolnjena oba pogoja za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sklicuje se še na tožnikovo izpoved o ravnanju agenta, ki da je za njim hodil kot stenica, kar po izvajanjih revizije pomeni, da je bil zelo vztrajen in da se je trudil tožniku posredovati in pojasniti pogoje in pravice v zvezi s članstvom.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preskus na pritožbeni stopnji. Iz povzetih revizijskih navedb izhaja, da gre toženčeva revizija pretežno prav v tej nedovoljeni smeri.

Revizijsko sodišče je torej vezano na naslednja pravno pomembna dejstva:

– tožnik je 12.7.1976 podpisal izjavo, s katero je pristopil v Sklad za vzajemno pomoč zasebnih obrtnikov, in sicer na vztrajno prigovarjanje toženčevega agenta, ki je tudi v celoti izpolnil izjavo, tožnik jo je le podpisal; – tožnik ob sklepanju zavarovalne pogodbe ni bil seznanjen s posledicami, ki jih določajo pravila za zamolčanje bolezni, ki bi lahko privedla do njegove delavne nezmožnosti, saj mu zavarovalni agent ni izročil pravil in ga tudi ni spraševal o boleznih; – tožnik je skoraj dvajset let plačeval prispevek za invalidsko pokojnino; – ko se je tožnik zaradi bolezni ledvic invalidsko upokojil, je toženec odklonil priznanje pravice za dodatno invalidsko pokojnino po pravilih sklada.

V drugem sojenju se sodišči nista opredelili do vprašanja, ali je tožnik v času sklepanja pogodbe vedel za svojo bolezen in možnosti njenega vpliva na kasnejšo delazmožnost. Presodili sta, da za odločitev zadostuje ugotovitev, da tožnik v času sklepanja pogodbe ni bil seznanjen s pravili sklada, med katerimi je tudi določba o izgubi pravice do invalidske pokojnine v primeru, če prijavljenec zamolči tako bolezen, saj po sklenitvi pogodbe za nazaj ni mogoče določati strožjih pogodbenih pogojev.

Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča tako glede same materialnopravne podlage kot tudi glede njene uporabe. Gre za dodatno pogodbeno pokojninsko zavarovanje na podlagi prostovoljno sklenjene zavarovalne pogodbe, ki se presoja po pravilih samega sklada in po splošnih načelih civilnega pogodbenega prava. Pogodba velja v vsebini, kot je bila določena ob samem sklepanju. Kasneje se lahko spremeni na podlagi sporazuma obeh pogodbenikov, ne pa na podlagi enostranske izjave le enega od njiju. Ker toženčev agent tožniku ob sklepanju pogodbe ni predočil pravila sklada, po katerem prijavljenec izgubi pravico do invalidnine za bolezni, ki jih ob vstopu ni navedel, to pravilo za dne 12.7.1976 sklenjeno zavarovalno pogodbo ne velja. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da gre pri navedenem pravilu vsebinsko za izključitev rizika oziroma za izgubo pravice zavarovanca iz sklenjenega zavarovanja kot pogodbeno dogovorjeno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti (pravilno in popolno navesti svoje zdravstveno stanje), torej za najstrožjo sankcijo. Taka vsebinska zaostritev zavarovalnih pogojev ne more veljati le na podlagi dejstva, da je toženec tožniku poslal pravila po pošti tri tedne po sklenitvi pogodbe oziroma točneje 2.8.1976. Pogodba velja v vsebini, kot je bila opredeljena ob sklepanju 12.7.1976, tožnik je dolga leta redno plačeval prispevek in s tem izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost, zato je tudi toženec po tožnikovi invalidski upokojitvi dolžan izpolniti svojo pogodbeno obveznost.

Glede na svojo naravo so neupoštevne revizijske trditve, ki poskušajo prikazati, da naj bi toženčev agent tožniku pojasnil obravnavano pravilo sklada in da naj bi tožnik v času sklepanja pogodbe vedel za svojo bolezen. Ker pa revizija skuša vsaj prvo okoliščino izpodbiti z uveljavljanjem procesne kršitve, češ da naj bi bilo tožencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov onemogočeno dokazovanje, da je bil tožnik ob samem sklepanju pogodbe seznanjen s sankcijo izgube pravice v primeru navedbe napačnih podatkov, revizijsko sodišče pojasnjuje, zakaj ni prišlo do uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vprašanje, ali je bil tožnik ob sklepanju pogodbe seznanjen s spornim pravilom, se je obravnavalo šele v ponovljenem sojenju na podlagi opozorila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Toženec je o tem podal navedbe v vlogi z dne 5.5.2006. Predlagal je dodatno zaslišanje tožnika in "po potrebi zaslišanje tožene stranke". Kaj naj bi toženčev (sedanji) zakoniti zastopnik pojasnil, čeprav sta bila ob sklepanju pogodbe navzoča le tožnik in zavarovalni agent, toženec ni obrazložil. Takega neobrazloženega in le "po potrebi" predlaganega dokaza sodišče ni bilo dolžno obravnavati. Na zadnjem naroku je toženec še navedel, da bi predlagana priča Š. O. vedela pojasniti način obveščanja članov o spremembi pravil, vendar pa takrat še ni bila zaposlena pri tožencu. Zato je prvostopenjsko sodišče ta dokazni predlog pravilno zavrnilo. Na zadnjem naroku je še dodatno zaslišalo tožnika. Prvostopenjsko sodišče s takim obravnavanjem toženčevih dokaznih predlogov ni kršilo nobene procesne določbe in tožencu tudi ni onemogočilo dokazovanja.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. Ker je do sedaj odločeno le o obstoju podlage tožbenega zahtevka, je odločitev o priglašenih revizijskih stroških obeh pravdnih strank pridržalo za končno odločbo.