VSRS Sklep X Ips 787/2008

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniški družbi dne 2. 12. 2008 vložila revizijo.

2Revizija ni dovoljena.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 4. 11. 2004, s katero je bila tožeči stranki za leto 2002 odmerjena dohodnina v znesku 7.403.177,00 SIT in hkrati naložena v plačilo razlika med odmerjeno dohodnino in obračunano akontacijo dohodnine v znesku 2.620.107,00 SIT. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z odločbo z dne 18. 3. 2008 zavrnila pritožbo tožeče zoper prvostopno odločbo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Tožeča stranka navaja, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker njena obveznost, izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, kajti za leto 2002 ji je bila s prvostopno odločbo odmerjena dohodnina v višini 7.358.926,00 SIT (pravilno 7.403.177,00 SIT), sama je obračunala akontacijo v znesku 4.783.070,00 SIT, v plačilo pa ji je bila naložena še razlika v znesku 2.575.855,00 SIT (pravilno 2.620.107,00 SIT).

6Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni uspela izkazati, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe presega 20.000,00 EUR, saj iz listin spisa izhaja, da ni sporna celotna vrednost odmerne odločbe, ampak le njen del. Tožeča stranka je namreč v postopku zahtevala, da se del dohodkov v višini 22.500.000,00 SIT, ki jih je prejela v letu 2002, skladno s 13. členom Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93, 1/95 - odločba US, 2/95 - odločba US, 7/95, 18/96 - ZDavP, 44/96, 68/96 - odločba US, 82/97 - odločba US, 87/97, 1/99 - ZNIDC, 36/99 - odločba US in 118/2003 - odločba US) obdavči po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov, saj jih je prejela za obdobje od januarja 2000 do decembra 2001. S tem se davčni organ ni strinjal in je te dohodke obdavčil brez upoštevanja določbe 13. člena ZDoh, kot da v celoti izvirajo iz leta 2002. Iz navedenega sledi, da ni sporen celoten znesek dohodnine, ki jo je davčni organ prve stopnje odmeril za leto 2002, ampak le njen del. Kolikšen je ta sporni del, tožeča stranka v reviziji ne izkaže, zaradi česar ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju pogojev za dovolitev revizije. Vrhovno sodišče pa pripominja, da razlika med akontacijo, ki je bila plačana za tožečo stranko, in odmerjeno dohodnino, ne presega zneska 20.000,00 EUR.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

8Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3, 45/2008 - ZArbit, 45/2008, 111/2008 - odločba US, in 121/2008 - sklep US) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.