VSRS Sklep X Ips 488/2008

Revizija se zavrže.

Zoper prvostopno sodbo sta tožnici J.C. in E.P. po odvetnici dne 30.6.2008 vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje, ker se odloča o vračilu odvzetega premoženja, pri čemer se za določitev vrednosti odškodnine upošteva predpise, ki so po mnenju tožeče stranke v neskladju z ustavo, saj ne zagotavljajo, da bi vrednost odškodnine predstavljala vsaj 30% tržne vrednosti. Odločitev pa ima tudi zelo hude posledice za stranko, ker se v postopku denacionalizacije, ki traja več kot 16 let, vrača premoženje po vrednosti, ki predstavlja le nekaj odstotkov tržne vrednosti. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnici izpodbijata z revizijo, je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 26.11.2007, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 15.1.2008. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila pritožbo prvega tožnika zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ priznal pokojnemu P.P. kot upravičencu do denacionalizacije za podržavljeno premoženje: 1/5 solastnega deleža podržavljene tedanje parc. št. .. in 1/5 parc. št.., ob podržavljenju vpisane v zemljiškoknjižni vložek št... k.o. ..., odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. L. (SOD) v znesku 36.956,88 DEM, zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za 1/5 idealnega deleža nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št... in v zemljiškoknjižni vložek št..., ki je bilo podržavljeno A.G.P., in zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za 1/5 solastnega deleža za parc. št..., ob podržavljenju vpisane v zemljiškoknjižni vložek št... k.o..., ki je bila vložena v korist P.P. kot upravičenca do denacionalizacije.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidentki se sklicujeta na 2. in 3. točko 83. člena ZUS-1.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 potrebno presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

Revidentki v reviziji zatrjujeta, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, ker se odloča o vračilu odvzetega premoženja v obliki odškodnine, pri tem pa se za določitev vrednosti odškodnine upošteva predpise, ki so v neskladju z ustavo, saj ne zagotavljajo, da bi vrednost odškodnine predstavljala vsaj 30% tržne vrednosti. Gre torej za vprašanje določanja vrednosti podržavljenega premoženja, o čemer pa obstoji ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki je o tem že odločilo, na primer v zadevah I Up 405/2001, I Up 542/99 in I Up 49/2008. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od navedenih stališč, tega pa tudi revidentki ne zatrjujeta.

Po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zgolj s pavšalno navedbo, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča za revidentki zelo hude posledice, ker se v postopku denacionalizacije, ki traja več kot 16 let, vrača premoženje po vrednosti, ki predstavlja le nekaj odstotkov tržne vrednosti, revidentki, upoštevaje že navedeno pravilo dokaznega bremena, zatrjevanemu pogoju za dovolitev revizije nista zadostili. Nista namreč navedli, katere konkretne posledice lahko z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zanju nastanejo, da bi jih sodišče lahko presojalo, zlasti še ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih zgolj za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. Zato tudi iz tega razloga revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Glede na to stroške revizijskega postopka trpita revidentki sami.