VSRS Sodba I Up 782/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.2.2003, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., L., in odpravila odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 25.4.2002. Upravni organ prve stopnje je odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izplačati A.A. odškodnino v obliki obveznic v vrednosti 697.342 DEM za podržavljene nepremičnine, vpisane v vložkih št. ... k.o...

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je sledilo odločitvi in utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS ni ponavljalo razlogov tožene stranke. Dodalo pa je še, da zapuščinski postopek Občinskega sodišča Slovenska Bistrica, Enote Konjice, po pokojni B.B., umrli dne 2.5.1943, ki je bil opravljen dne 13.4.1944, ni neveljaven, kakor je ugovarjala tožnica v tožbi, prav tako pa tudi ni neveljaven dedni dogovor, ki naj bi bil sklenjen pod prisilo. V času sklepanja dednega dogovora je veljal Občni državljanski zakonik (ODZ), ki je vseboval tudi poglavja o dednem pravu. ODZ ni bil med tistimi zakoni, ki so prenehali veljati po 1. členu Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941. Zato je tožena stranka pravilno odpravila prvostopenjsko odločbo in odločila, da sta z dnem sklenitve dednega dogovora postala lastnika nepremičnin, ki so predmet tega postopka, F.G. in A.A., ker sta se s sporazumom zavezala plačati dedne deleže v denarju ostalim sodedičem, med njimi tudi A.A., pravni prednici tožnice. Tudi nadaljnja obrazložitev tožene stranke, ki se nanaša na ugotavljanje upravičenosti do denacionalizacije v zvezi z 11. in 12. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je utemeljena na zakonu. Ugovore o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča.

Tožnica je v pritožbi uveljavljala pritožbena ugovora nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vojnimi razmerami ob času odločanja zapuščinskega postopka po pokojni B.B., saj so nemški organi svoje pripadnike in simpatizerje obravnavali drugače kot druge državljane. Ostali dediči niso imeli enakih pravic. Iz zapisa dednega dogovora ni razviden niti rok, do kdaj se opravi izplačilo deležev, niti kdaj mora biti opravljena vknjižba zavarovanja terjatev. Prilaga tudi izjave prič, ki sta poznali takratno dejansko stanje. Denacionalizacijo premoženja pokojne B.B. je zahtevala zato, ker navedeno premoženje ni bilo nikoli dejansko ali vsaj formalno v lasti ali posesti oseb, navedenih v dednem dogovoru. Zato je bil zahtevek povsem logičen.

Tožena in prizadeta stranka nista odgovorili na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija nepremičnin, ki so bile zaplenjene z odločbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 20.5.1947 ter dodatno odločbo z dne 27.6.1947 in z odločbo z dne 21.9.1947, B.B., rojeni 12.12.1878 in umrli 4.5.1943. Ker je B.B. umrla pred 28.8.1945, je pravilno stališče sodišča prve stopnje in že pred njim tožene stranke, da se pri vračanju premoženja upoštevajo določbe 11. člena ZDen in se zato šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Iz sklepa sodišča v Slovenskih Konjicah o opravljeni zapuščinski obravnavi po pokojni B.B. je razvidno, da je na podlagi dednega dogovora pridobil nepremičnine, vpisane v k.o. P., A.A., nepremičnine v k.o. O. ter premično premoženje pa takrat še živeči brat pokojne B.B. F.G., oba prevzemnika pa sta se zavezala izplačati sodedičem dedne deleže v denarju. Tako bi morala oba prevzemnika izplačati A.A. njen dedni delež, ki je znašal ? zapuščine v denarju, in sicer 6.515 takratnih mark (RM). Ker je bilo premoženje na podlagi 11. člena ZDen podržavljeno dedičema po pokojni B.B., bi tožnica bila upravičena do vrnitve premoženja, če bi dedičema bilo po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Če pa jima to državljanstvo ni bilo priznano, je v smislu 12. člena ZDen upravičenec dedičev zakonec ali njegov dedič prvega dednega reda, če je tudi njima bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, kar pa v dosedanjem postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno. Ker pa A.A. ni upravičenka do denacionalizacije nepremičnin niti po 11. niti po 12. členu ZDen, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke o odpravi prvostopne odločbe pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbene navedbe tožnice na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Glede zatrjevane nezakonitosti dednega postopka, izvedenega v času okupacije, in sklenitve dednega dogovora na zapuščinski obravnavi je tožnici dalo pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se tej obrazložitvi pridružuje. Pritožbi priloženih izjav pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07–sklep US) zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.