VSRS Sodba X Ips 450/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.2003, s katero je zavrnila pritožbo zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 24.2.2003 (1. točka izreka), odpravila 2. točko citirane odločbe (2. točka izreka) in v 1. točki izreka citirane odločbe črtala besedo „deklaraciji“ (3. točka izreka). S prvostopenjsko odločbo je bilo v 1. točki odločeno, da se tožeči stranki začasno prepove oglaševanje zdravilnih učinkov izdelka „A.“, katerega sama proizvaja, preko tiskanih sporočil (listov, priloženih k izdelku, deklaracij), ustnih sporočil, ali na kateri koli drug način, kar je v nasprotju z zakonom in zavajajoče, saj izdelek ni registriran kot zdravilo. V 2. točki prvostopenjske odločbe je bil odrejen rok izvršitve odločbe naslednji dan po njeni izvršljivosti, v 3. točki pa je bilo odločeno, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, ki se sklicuje na določbe: 62. člena Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 101/99 in 67/02, ZZMP), 1. odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98, 25/98 in 110/02), 12.b člena ZVPot-A, 73. člena ZVPot ter na določbe 23. in 24. člena Oglaševalskega kodeksa. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, da je v obravnavani zadevi sporno reklamiranje proizvodov (plastenka 0,5 l, Spray 40 ml in blazinica) z blagovno znamko A., za zdravo in uravnoteženo življenje, preko tiskanih sporočil, priloženih k tem izdelkom. Na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z 12. in 12.b členom ZVPot ter v nasprotju s 23. in 24. členom Oglaševalskega kodeksa, zaradi česar je odločba prvostopenjskega upravnega organa ter tožene stranke utemeljena glede na določbo 73. člena ZVPot. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožbeni ugovor, da ne gre za reklamiranje, ker je bilo sporočilo „Novo! A. za zdravo življenje“ priloženo k izdelku ob nakupu in ker naj bi šlo le za navodila za uporabo. Iz same vsebine listin je namreč razvidno, da je oblikovana na zavajajoč način, saj vsebuje nejasnosti in sestavine, ki vzpodbujajo potrošnike k nakupu.

Tožeča stranka je vložila pritožbo – sedaj revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da svojih izdelkov ni reklamirala, temveč je bil list papirja, ki je bil priložen k izdelku kot navodilo, opremljen z zapisi z izrecno navedbo, da v danem primeru ne gre za zdravilo, tako da element oglaševanja v tem primeru sploh ni nastopil. Kupci so najprej blago kupili in šele potem vpogledali v listino, ki je blago spremljala. Dejstvo je, da noben organ ni raziskal tega vprašanja oziroma zavzel stališče, ali gre v konkretnem primeru sploh za oglaševanje ali ne. Reklamiranje proizvodov pomeni poziv potencialnim kupcem, da kupijo določeno blago, ne pa kot je v tem primeru, ko se kupec že odloči za nakup in je prejel navodilo za uporabo, ki izrecno navaja, da ne gre za zdravilo. Trditve o zavajajočih podatkih so v celoti neutemeljene, saj podatki dejansko niso zavajajoči, kar je izkazano s poročilom o elektro-biografskem, biološkem in ekotološkem testiranju, ki ga je izvedel Inštitut za bioelektromagnetiko in novo biologijo, kar vse ima za posledico podatke, ki niso zavajajoči. V predhodnem postopku je tožeča stranka zatrjevala, da v tem primeru ni oglaševala svojega blaga, v drugem primeru pa dokazovala, da je vsebnost blaga takšna, kot jo je opisovala, še posebno glede na povratne informacije že znanih kupcev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati kot dokaz poročilo, ki ga je tožeča stranka priložila k svoji tožbi, saj je iz njega razvidno, da ne gre za morsko vodo, kot to zatrjujejo organi v upravnem postopku. Upravno sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, prav tako ni upoštevalo predloženega dokaza, niti ni upoštevalo postopka, ki ga izrecno predpisuje ZVPot. Organ bi moral zahtevati mnenje, ali je določeno oglaševanje nedostojno ali zavajajoče.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Iz predloženih spisov izhaja, da je tržni inšpektor v upravnem postopku ugotovil, da tožeča stranka izdeluje in prodaja izdelke „A.“, ki so jim priložena navodila (A4 formata) za uporabo ter informacija, zakaj je ta izdelek uspešen. Na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pa je po presoji revizijskega sodišča bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po določbi 62. člena ZZMP, ki je veljal v času izdaje odločbe organa prve stopnje, je prepovedano dajati v promet izdelke in jim pripisovati zdravilni učinek, če se po tem zakonu ne štejejo za zdravila. Po 23. členu Slovenskega oglaševalskega kodeksa (v nadaljevanju Kodeks) oglaševanje za živila in predmete splošne rabe ne sme ne v sliki in ne v besedi vsebovati takih predstav, ki bi lahko porabnike zavajale v pogledu sestave, lastnosti, pomena ali delovanja teh izdelkov. Sporočila za „zdrava“ živila in predmete splošne rabe ne smejo vsebovati trditev in predstav o zdravilnih lastnostnih teh izdelkov, razen v posebnih primerih, ki jih odobrava upravni organ, odgovoren za zdravstvene zadeve. Po 24. členu istega Kodeksa pa oglasna sporočila za biogenetske izdelke, od katerih porabniki pričakujejo pomoč pri svojih težavah, ne smejo ne v sliki ne v besedi vsebovati takih predstav, ki bi porabnika lahko zavedle v pogledu resničnega delovanja teh izdelkov. Sporočilo v oglaševanju (oglasno sporočilo) pa je po Kodeksu vsako obvestilo o obstoju, lastnostih, namenu, prednostih in vrstah izdelka, zajeto v kateremkoli sredstvu oglaševanja in objavljeno v kateremkoli mediju, s tem, da je naročeno in plačano. Po določbi 12. člena ZVPot oglaševanje blaga in storitev ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče. Po določbi 12.b člena ZVPot-A pa je zavajajoče oglaševanje po tem zakonu vsako oglaševanje, ki na kakršen koli način, vključno s predstavitvijo blaga in storitev, zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže, in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom. Zavajajoče oglaševanje je zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebujejo nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale.

Glede na citirane predpise pojma oglaševanja ni mogoče razlagati ozko. S tem, ko je navodilo z informacijo, zakaj je izdelek učinkovit, poslano kupcem izdelka, se vključno s predstavitvijo izdelka neposrednim kupcem slednje vabi k nadaljnjemu nakupu izdelkov in posredno k obveščanju o izdelku novih potencialnih kupcev. Če pa gre za oglaševanje, ki reklamira zdravilne učinke proizvoda, ki ni registriran kot zdravilo, gre za kršitev ZVPot, ker je tako oglaševanje artiklov zavajajoče. Vsebina posredovanih obljub in informacij potrošnikom preko priloženih navodil pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni oglaševanje, ki je zavajajoče. Zato je v skladu z določbo 73. člena ZVPot prvostopenjski upravni organ utemeljeno ukrepal, ko je tožeči stranki prepovedal oglaševanje zdravilnih učinkov njenega izdelka. Po določbi 73. člena ZVPot namreč pristojni organ tržne inšpekcije z odločbo začasno prepove oglaševanje blaga ali storitev, če ga podjetje oglaša na način, ki je v nasprotju z zakonom ali zavajajoče. V obravnavani zadevi pa je šlo prav za zavajajoče oglaševanje z navodili za uporabo in z informacijo, da ima izdelek zdravilne učinke, čeprav ne gre za zdravilo, kar pa ni sporno.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.