12.b člen ZVPot-UPB2

Ponujanje blaga po maloprodajni ceni in izračunom za gotovino po presoji sodišča ne pomeni, da sta za to blago določeni dve prodajni ceni, saj toženka sama ugotavlja, da je cena z oznako „izračun za gotovino“ 5 % nižja od prikazane maloprodajne cene. Gre torej za znižano ceno zaradi plačila blaga v gotovini. Kot prodajne cene ni mogoče šteti oznake „priporočena cena dobavitelja“, saj med strankami ni sporno, da tožnica blaga s to oznako po tej ceni ne prodaja.

Zahteva upravnega organa, da morajo biti posebne ugodnosti v katalogih predstavljene tako pregledno, da so potrošniku jasne že na osnovi prvega ogleda, je po presoji sodišča zakonita.

Oglaševanje izdelkov z dvojnim označevanjem cen, pri katerem je pred višjo ceno navedena beseda „namesto“, pod njo pa nova, nižja cena, pri tem pa se predmetni izdelki po višjih cenah, označenih z besedo „namesto“, niso nikoli prodajali, je zavajajoče oglaševanje v smislu določb 12. b člena ZVPot. Takšno oglaševanje zbuja vtis navidezne razprodaje, kar pa lahko vpliva na odločitev potrošnika o nakupu.

Iz oglaševanja zbirke, ki jo potrošnik prejema ločeno po poštnih paketih, mora biti jasno razvidno število vseh paketov, cena posameznega paketa ter cena celotne zbirke. Če ti podatki iz oglaševalskega gradiva niso znani, gre za zavajajoče oglaševanje, saj je potrošnik glede obsega zbirke in njene končne cene lahko preslepljen z nizko ceno posameznih paketov.

Če ugotovi, da podjetje oglašuje blago na način, ki je v nasprotju z 12.b členom ZVPot, tržni inšpektor odredi začasno prepoved takšnega oglaševanja.

Iz oglaševanja zbirke, ki jo potrošnik prejema ločeno po poštnih paketih, mora biti jasno razvidno število vseh paketov, cena posameznega paketa ter cena celotne zbirke. Če ti podatki iz oglaševalskega gradiva niso znani, gre za zavajajoče oglaševanje, saj je potrošnik lahko preslepljen z nizko ceno posameznih paketov.

Če gre za oglaševanje, ki reklamira zdravilne učinke proizvoda, ki ni registriran kot zdravilo, gre za kršitev ZVPot, ker je tako oglaševanje artiklov zavajajoče.

Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bila ovojnica narejena na način, da se je skoznjo videlo besedilo na notranji strani, kar so ostali zaslišani udeleženci nagradne igre opazili, so pravilni zaključki nižjih sodišč, da so bila pravila nagradne igre primerno objavljena in tožnici dostopna brez težav. Ključna značilnost zavajajočega oglaševanja je namreč njegova sposobnost, da bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika. Z drugimi besedami, oglaševanje je zavajajoče takrat, ko pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem konkurenčno pomembnem dejstvu. Z vidika morebitnega zavajanja je torej treba presoditi le tiste informacije, ki so lahko pomembne za potrošnikovo poslovno odločitev, ne pa tudi vseh drugih. Zavajajoče oglaševanje se lahko nanaša na katero koli konkurenčno pomembno dejstvo (kakovost, uporabnost, poreklo, ceno itd.). Konkurenčno dejstvo je za potrošnika pomembno tedaj, ko je razlog oziroma podlaga za njegovo odločitev o sklenitvi pravnega posla (npr. prodajne pogodbe). Oglaševanje, ki zavaja potrošnike glede konkurenčnega dejstva, ki za odločitev o sklenitvi pravnega posla ni pomembno, ni

V obrazložitvi so citirani vsi trije objavljeni oglasi in prav v nobenem od njih ni navedbe, da bi pravna oseba K. d.o.o. nudila gotovinska posojila, kar bi lahko potrošnik razumel kot, da pravna oseba sama kreditira občane. Sodišče tako v izreku navede nekaj, za kar ni opore niti v spisovnem gradivu niti v obrazložitvi odločbe o prekršku, temveč gre za sklepanje, h kateremu pa je bilo sodišče zavedeno s strani predlagatelja z neustrezno navedbo v predlogu za uvedbo postopka o prekršku. Tudi sama obrazložitev izpodbijane odločbe pa je nejasna, ker se poslužuje besedice oziroma tako, da bralcu odločbe o prekršku ni jasno, ali je po mnenju sodišča pravna oseba K. d.o.o. nastopala kot ponudnik in s tem kot dajalec kredita ali pa je nastopala kot kreditni posrednik, torej kot posrednik pri posredovanju kredita (za kar pa je omenjena pravna oseba celo registrirana). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje prebere vsebino oglasov in samo presodi ter se v odločbi opredeli, ali gre za nudenje kreditov ali pa le za urejanje kreditiranja in v posledici tega, ali je pravna oseba oglaševala nekaj, kar je predmet njenega poslovanja, ali pa je oglaševanje zavajajoče.

Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da je bil izdelek tožeče stranke v okviru tolerance, bi se morala ta ugotovitev odražati tudi v odločitvi tožene stranke v zvezi z izrekom prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na stroškovne obveznosti tožeče stranke v zvezi z analizo, opravljeno s strani Zavoda za zdravstveno varstvo A.