VSRS Sklep X Ips 277/2008

Revizija se zavrže.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 21.4.2008 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo zoper odločbo Carinskega urada A. z dne 3.3.2004. S slednjo odločbo je prvostopenjski carinski organ v obnovljenem postopku carinjenja obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po deklaraciji carinske izpostave F. z dne 12.4.1999, v višini 299.041,00 SIT (kar predstavlja razliko med obračunom carine po nepreferencialni in preferencialni carinski stopnji).

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po presoji vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka A. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra za finance z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v členih od 28. do 32. pooblašča zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso upravnega sodišča glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 (40/99 popr.), 59/02, 110/02 in 62/2006 – sklep US).

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava v zvezi s sodno prakso glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve presoja pravilnost in zakonitosti izvedene obnove carinskega postopka ter s tem v zvezi vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. O tem vprašanju pa je vrhovno sodišče že večkrat sprejelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), od katerega izpodbijana sodba ne odstopa, zato ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse.

Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), ni pomembno pravno vprašanje o vsebini te zadeve, saj to vprašanje navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije in je glede na vsebino zadeve in revizijske ugovore zgolj stransko vprašanje v tej zadevi. Poleg tega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoj prava oziroma poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče pa se glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča.

Ker torej vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za odločitev o vsebini zadeve, torej ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljata primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.