VSRS Sklep I Up 12/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je ta predlagala, da naj se "uredi status tožeče stranke do dokončne odločitve v zadevi".

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana na podlagi 2. odstavka 93l. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 112/05 in 79/06), ker tožnik v Republiko Slovenijo ni vstopil v skladu z določbami tega zakona, v državi pa se je nahajal brez dovoljenja za prebivanje, ki bi mu bilo izdano v skladu z ZTuj-1. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da naj bi mu bilo zaradi neurejenega statusa onemogočeno oblikovati družinsko življenje, nezmožnost, da bi živel skupaj z ženo (slovensko državljanko) pa naj bi tako tožniku kot njegovi ženi povzroča nepopravljivo škodo. Po presoji prvostopnega sodišča tožnik ni izkazal razlogov za izdajo začasne odredbe, saj zatrjevane duševne stiske in oviranega zasebnega življenja ni z ničemer pojasnil in izkazal. Kot izhaja iz odločbe organa prve stopnje, tožnik živi v družinski skupnosti na naslovu A., A., iz odločbe organa druge stopnje pa izhaja, da je tožnik v pritožbi navedel, da se sedaj nahaja v tujini in čaka na prvo dovoljenje za začasno prebivanje. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik ni pojasnil, kje se nahaja, kaj dela in kje se nahaja njegova žena, kot tudi ne, kako imata urejene stike in druge podrobnosti njunega življenja. Navedb o zatrjevani duševni stiski in oviranem zasebnem življenju tožnik ni konkretiziral na določene in realno izkazane posledice, zato po presoji prvostopnega sodišča tudi ni izkazal, da mu nastaja težko popravljiva škoda.

Tožnik v pritožbi navaja, da se pretežni del predloga za izdajo začasne odredbe nanaša na njegovo zdravstveno stanje in zdravstveno stanje njegove žene, z zaslišanjem obeh pa bi sodišče lahko ugotovilo dejansko stanje. Ker je izdalo odločbo brez obravnave, je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Čeprav tožniku z odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ni bila naložena dolžnost, da zapusti Republiko Slovenijo, je odšel iz države, saj bi ga sicer na podlagi ZTuj-1 odstranili organi fizične prisile. Ker ne živi v Sloveniji, tako tožniku kot tudi njegovi ženi B.B. nastaja nepopravljiva škoda, ki se kaže v psiholoških pritiskih, duševni stiski in stresu, negotovo skupno življenje in skrb za moža pa je tožnikovo ženo pripeljala k psihiatru, ki ji je predpisal antidepresive. Nastanek težko popravljive škode se kaže tudi na materialnem področju, saj neurejen status tožniku onemogoča zaposlitev in prejemanje dohodka, kar je v skupnem življenju bistven dejavnik pri gradnji zakonskega in družinskega življenja. Vsak izgubljen dan povzroča tožniku in njegovi ženi materialno ter nematerialno težko popravljivo škodo, ob morebitnem kasnejšem izdanem dovoljenju za začasno prebivanje pa bo tožnik moral dalj časa čakati na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oziroma morebitno pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep prvostopnega sodišča in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke, "da naj se ji do dokončne odločitve v zadevi uredi status", pravilno presodila glede na pogoje iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom istega člena. Na podlagi te določbe sodišče glede na sporno pravno razmerje začasno uredi stanje, če se to izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče upoštevati, ali bo tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda, skladno z načelom sorazmernosti pa mora upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti navedeno vse, kar je pomembno za odločitev, zahtevi pa morajo biti priloženi vsi ustrezni dokazi. Zaradi značilnosti in posebnosti postopka izdaje začasne odredbe in dejstva, da mora o zadevi odločiti hitro - v sedmih dneh, sodišče ne izvaja dokazov z zaslišanjem strank, temveč opre svojo odločitev na predložene dokaze. Razen trditev, da ločeno življenje za tožnika in njegovo ženo predstavlja nepopravljivo škodo, tožnik ni predložil nobenih konkretnih dokazov, ki bi potrjevali njegove trditve. Niti v tožbi, niti v njeni dopolnitvi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik ni navedel, kje živi, kaj dela oziroma kje živi njegova žena, iz podatkov spisa pa nesporno izhaja, da iz Republike Slovenije ni bil prisilno odstranjen na podlagi določbe 93z. člena ZTuj-1. Tožnik tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni konkretiziral in izkazal težko popravljive škode. Tudi dokumentacija, ki se nanaša na zdravstvene težave tožnikove žene, ki je bila priložena pritožbi zoper prvostopenjski sklep, ne izkazuje povezave med zdravstvenimi težavami tožnikove žene in spornim pravnim razmerjem ter zatrjevano, a ne izkazano odsotnostjo tožnika.

Tožnik tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, zato se njegova pritožba na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.