VSRS Sklep Cp 16/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju toženčeve pritožbe proti sodbi in proti sklepu o odmeri sodne takse izdalo tudi sklep, da se toženec kaznuje z denarno kaznijo 450 EUR za žalitev sodišča v pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse. Toženec v pravočasni pritožbi proti sklepu o denarni kazni uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in da se toženca ne kaznuje. Pritožbo proti sklepu o odmeri takse je napisal sam kot neuka stranka in na sebi svojstven način. Ni imel namena žaliti sodišča, pa tudi objektivno ne gre za žalitev. Sicer pa pritožbeno sodišče ne more odločati o tem, ali je toženec v pritožbi žalil prvostopenjsko sodišče in sodnika. Le prvostopenjski sodnik lahko najbolje oceni, ali smatra toženčevo laično pritožbo za lastno žalitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na tretji strani svoje odločbe korektno povzelo tisti del toženčeve pritožbe, ki pomeni žalitev konkretnega prvostopenjskega sodnika. Gre za trditve, da se je postopek vodil pod taktirko določenega sodnika, ki da je ravnal samovoljno, pristransko, neobjektivno, da je prekoračil pooblastila, da je zlorabil uradni položaj in pravice sodnika, da je storil kaznivo dejanje iz 261. člena Kazenskega zakonika, da zato meče slabo luč ne samo na prvostopenjsko sodišče, ampak na celotno sodstvo itd.

Takih trditev toženec ne more opravičiti s svojo laičnostjo ali svojskim načinom izražanja. Gre tudi za laiku nedvomno jasno negativno vrednostno oceno prvostopenjskega sodnika in samega sodišča. Očitek storitve kaznivega dejanja je v naši družbi že glede na splošne moralne vrednote zelo hud očitek, ki ga v medsebojnem komuniciranju ljudje prav zaradi njegovega pomena in teže redko uporabijo. Teža takega očitka je tako velika, da lahko sam očitek preide v samostojno kaznivo dejanje. Kadar pa se očitek nanaša na delo sodnika, ki je še posebej občutljivo, je tak očitek še hujši. Skratka: ne more biti dvoma niti o objektivnosti žalitve niti o toženčevem zavedanju in namenu žalitve.

Pritožbeno sodišče je ob izreku denarne kazni pravilno uporabilo 109. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2003-UPB3), po katerem se tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali druge udeležence v postopku lahko kaznuje po določbah 11. člena ZPP. Niti v navedenih niti v katerih drugih zakonskih določbah ni podlage za toženčevo stališče, da pritožbeno sodišče ni pristojno izreči denarne kazni za žalitev prvostopenjskega sodnika, ker da le on lahko oceni, ali gre za njegovo žalitev. Prvostopenjskemu sodniku je pridržana le pravica, ali se bo odločil za kazenskopravno varstvo svojega dobrega imena in časti, pri institutu iz 109. člena ZPP pa ne gre za vprašanje kaznivega dejanja, pač pa za disciplinski ukrep. Njegov namen je zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka, nujno procesno disciplino udeležencev, zaupanje v sodstvo in avtoriteto sodne oblasti. Zaradi njega udeleženci postopka niso omejeni pri navajanju same vsebine svojih izjav, morajo pa jih navajati na dostojen in ne žaljiv način.

Toženec v pritožbi ne načenja vprašanja višine izrečene denarne kazni. Zato vrhovno sodišče po uradnem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa in v mejah pritožbenih razlogov pritrjuje presoji in razlogom sodišča za določitev denarne kazni v višini 450 EUR.

Ker pritožbeno uveljavljani razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.