VSRS Sklep in sodba II Ips 474/2004

1. Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev o zahtevkih za plačilo:- 200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 22. 10. 1996 dalje do plačila , - 500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 03. 10. 1996 dalje do plačila, - 1.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24. 09. 1996 dalje do plačila.

2. V preostalem delu (glede odločitve o zahtevku za plačilo 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 11. 10. 1996 dalje do plačila) se revizija zavrne.

3. Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka pravna naslednica družbe D. d.o.o, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPpod, Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99). Zato ji je naložilo vračilo 3.700.000,00 SIT s pripadki, ki si jih je družba D., d.o.o. od tožeče stranke izposodila s štirimi posojilnimi pogodbami.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 370. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče v obrazložitvi moralo opisati pravni in dejanski položaj družbenika in obrazložiti, zakaj meni, da je podana odgovornost. Sama meni, da ni odgovorna za obveznosti družbe. Zgolj lastništvo poslovnega deleža v gospodarski družbi ne prinese nikakršnih obveznosti. O nastanku obveznosti je možno govoriti šele v zvezi z aktivnim ravnanjem v zvezi z upravljanjem tega deleža. Ona pa ni storila absolutno nič. V njenih rokah je bil od leta 1997 le poslovni delež, ne pa tudi poslovanje. Zgolj možnost, da bi ravnala, ne more povzročiti njene odgovornosti. Navaja, da so vse obveznosti izbrisane družbe nastale preden je podedovala poslovni delež, saj družba po smrti V. L. ni več poslovala. Tožena stranka opozarja, da je v danem primeru aktiven družbenik umrl pred uvedbo ZFPpod in da je sama še pred tem podedovala delež, kar je drugače kot če bi aktiven družbenik preživel uvedbo ZFPpod in bi nanj prešla odgovornost za obveznost družbe, ki bi jih kasneje moral nositi tudi dedič. Navaja še, da gre v obravnavanem primeru najmanj za opravičljivo zmoto. Ker se nikoli ni profesionalno ukvarjala s čimerkoli, kar bi bilo povezano z gospodarskim pravom, ni bila dolžna poznati specifičnih določb in ni bila dolžna spremljati sprememb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

5Glede odločitve o zahtevkih za vrnitev posojil po posojilnih pogodbah št. 83/96 z dne 22. 10. 1996, št. 78/96 z dne 03. 10. 1996 in št. 74/96 z dne 20. 09. 1996 revizija ni dovoljena, glede odločitve o zahtevku za vrnitev posojila po posojilni pogodbi št. 81/96 z dne 11. 10. 1996 pa ni utemeljena.

Glede odločitve o zavrženju dela revizije 6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000,00 SIT (367. člen ZPP). Obravnavana revizija izpodbija sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevkih za vrnitev denarja izposojenega s štirimi posojilnimi pogodbami. Ker se zahtevki opirajo na štiri različne dejanske podlage, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ob tem se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Toženi stranki je bilo na podlagi posojilne pogodbe št. 83/96 z dne 22. 10. 1996 naloženo plačilo 200.000,00 SIT s pp, na podlagi posojilne pogodbe št. 78/96 z dne 03. 10. 1996 ji je bilo naloženo plačilo 500.000,00 SIT s pp, na podlagi posojilne pogodbe št. 74/96 z dne 20. 09. 1996 pa ji je bilo naloženo plačilo 1.000.000,00 SIT s pp. Ker posamezne vrednosti teh zahtevkov ne presegajo mejnega zneska za dovoljenost revizije, revizija v tem delu ni dovoljena, zaradi česar jo je bilo treba v skladu z določbo 377. člena ZPP zavreči.

Glede odločitve o zavrnitvi preostalega dela revizije 7. Tožena stranka je po pokojnem možu podedovala poslovni delež v družbi D., d.o.o. Na podlagi dednega dogovora, vnesenega v sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. D 364/96 z dne 9. 4. 1997, je postala edina družbenica družbe. Zaradi neobstoja premoženja (2. točka prvega odstavka 25. člena v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZFPPod) je bila družba D. d.o.o. dne 25. 9. 2001 izbrisana iz sodnega registra po določbah tretjega poglavja ZFPPod.

8V primeru izbrisa družbe po ZFPPod se šteje, da družbeniki prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe (27. člen ZFPPod v zvezi s 394. členom takrat veljavnega ZGD), razen če dokažejo, da so imeli v družbi zgolj pasivno vlogo v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/02).

9Revizijski očitek tožene stranke, da sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah sodb nista opisali pravnega in dejanskega položaja družbenice in nista obrazložili, zakaj menita, da je podana odgovornost tožene stranke, je neutemeljen. Sodbi namreč vsebujeta jasne in popolne razloge, na podlagi katerih sta sodišči zaključili, da tožena stranka odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Njen položaj je opisan z dejanskimi ugotovitvami, da je bila edina družbenica izbrisane družbe, da ni želela poslovati z družbo, da jo je podedovala le zato, da bi lahko prevzela ostalo pokojnikovo premoženje in da je, preden se je odločila za dedovanje, vedela za terjatve do družbe, vendar glede tega kasneje ni ukrenila ničesar. Iz obrazložitev sodb je razvidna tudi ocena obeh sodišč, da bi tožena stranka, čeprav terjatev ni povzročila s svojim poslovanjem, lahko kasneje ukrepala in bodisi sklenila dogovor, bodisi poskrbela za začetek postopka za prenehanje družbe (prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje in prvi odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje).

10Presoja, da tožena stranka ne predstavlja pasivne družbenice v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002, je materialnopravno pravilna. Odločilno je, da je tožena stranka (edina) imela možnost vpliva na poslovanje družbe, ne pa da te možnosti ni izkoristila. S tem je odgovorjeno na obširne revizijske navedbe o razlogih odločitve Ustavnega sodišča v citirani zadevi.

11Tožena stranka se v reviziji sklicuje na dejstvo, da so obveznosti družbe nastale še preden je sama postala njena družbenica. Trenutek nastanka obveznosti je sicer lahko eden izmed kriterijev za presojo vpliva družbenika na družbo. Vendar ne v obravnavanem primeru, ko je bila tožena stranka že ob prevzemu celotne družbe leta 1997 seznanjena z obveznostmi družbe in potem do leta 2001 ni, kot pravi sama, storila absolutno ničesar. Pa čeprav je bila edina, ki bi sploh lahko poskrbela, da bi družba poravnala svoje obveznosti.

12Tudi če se tožena stranka pred vstopom v družbo ni ukvarjala z ničemer, kar bi bilo povezano z gospodarskim pravom, se je bila po prevzemu poslovnega deleža dolžna pozanimati o vsebini pravic in obveznosti, ki iz njega izhajajo. Dolžna je bila spoznati in spremljati predpise s tega področja. ZFPPod je začel veljati dve leti po tem, ko je že vstopila v družbo, določbe o izbrisu družb brez premoženja pa so se pričele uporabljati še leto kasneje. Zato njena zmota, tudi če je obstajala, ni opravičljiva.

13Po povedanem revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni podana in da je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.

14Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.