VSRS Sklep II Ips 606/2005

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Na podlagi odločbe Temeljnega sodišča združenega dela v Sarajevu z dne 16.12.1991 pod opr. št. RS 1422/91 o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je upnik predlagal izvršbo proti dolžniku zaradi dosege dejanj, vendar je sodišče prve stopnje (v tretjem odločanju) njegov predlog zavrnilo, ker naj upnik kljub pozivu sodišča ne bi predložil potrdila o izvršljivosti tuje sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava iz drugega odstavka 103. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, ZMZPP) v zvezi s 13. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS. št. 44/2006, UPB2, ZIZ) v materialnopravni in procesnopravni vsebini. Po kratkem povzetku poteka postopka zahteva graja stališče obeh sodišč, da upnik ni predložil potrdila o izvršljivosti tuje sodne odločbe po pravu države, v kateri je bila odločba izdana. Pri tem opozarja, da iz listin v spisu izhaja, da je izvršilni postopek najprej tekel v BIH, vendar se je Občinsko sodišče I v Sarajevu s sklepom z dne 11.10.1999 izreklo za krajevno nepristojnega. Pred tem je s sklepom z dne 30.7.1997 pod opr. št. I 388/1997 že dovolilo predlagano izvršbo, kar je razvidno iz hrbtne strani listine v prilogi pod A 20. To listino navaja tudi pritožbeno sodišče, vendar je pri odločitvi ni upoštevalo. Po mnenju zahteve je razlaga obeh sodišč glede potrdila o izvršljivosti iz drugega odstavka 103. člena ZMZPP preozka in zato materialnopravno napačna. Navedena listina nedvomno kaže, da je upnik predložil ne le pravnomočno, ampak tudi izvršljivo odločbo sodišča tuje države in da zato ni potrebno še posebno potrdilo o izvršljivosti sodne odločbe po pravu države, v kateri je bila ta sodna odločba izdana. Zahteva predlaga, da vrhovno sodišče oba izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku na podlagi šestega odstavka 108. člena ZMZPP kot predhodno vprašanje ugotavljalo, ali so podani pogoji za priznanje tuje sodne odločbe in glede na dejstvo, da gre za izvršitev tuje sodne odločbe, poleg pogojev za samo priznanje presojalo tudi obstoj pogoja iz drugega odstavka 103. člena ZMZPP, torej predložitve potrdila o izvršljivosti tuje sodne odločbe po pravu države, v kateri je bila ta sodna odločba izdana. Upnika je s posebnim sklepom pozvalo na predložitev takega potrdila, upnik pa je poslal apostile potrdila o obnovi spisa, sklepa o dovolitvi izvršbe in samega izvršilnega naslova. Po presoji obeh sodišč upnik ni predložil zahtevanega potrdila, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče njegov izvršilni predlog zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom zahteve, da je razlaga obeh sodišč v zvezi z zahtevanim potrdilom materialnopravno zmotna. Že pred pozivom sodišča in tudi na podlagi samega poziva je upnik predložil listino (A 20 in A 141), ki ustreza zakonski zahtevi. Taka listina se je nahajala že v samem poslanem izvršilnem spisu tujega sodišča (A 10). Gre za sklep o dovolitvi predlagane izvršbe, ki ga je Občinsko sodišče I v Sarajevu izdalo 30.7.1997 pod opr. št. I 388/1997. Ob izdaji sklepa o izvršbi je poleg ostalih pogojev za izdajo takega sklepa preverilo tudi vprašanje izvršljivosti in šele nato dovolilo predlagano izvršbo. To vprašanje je presojalo po pravu svoje države, ki je tudi izdala izvršilni naslov. Gre za Zakon o izvršilnem postopku (primerjaj razloge v sklepu pod A 2), ki se je uporabljal tudi v Republiki Sloveniji vse do sprejetja ZIZ in ki je v 16. členu določal kot izvršilni naslov izvršljivo sodno odločbo. Sklep o dovolitvi izvršbe je v taki situaciji več kot potrdilo o izvršljivosti. Dovoljena izvršba poleg izpolnjevanja ostalih pogojev pomeni tudi, da je sodna odločba, ki je v konkretni zadevi izvršilni naslov, izvršljiva. Zato je materialnopravno zmotna presoja obeh sodišč, da upnik ni predložil zahtevanega potrdila. Takega potrdila ni bil dolžan predložiti, ker je že predložil sklep o izvršbi. S tem je predložil več kot zahteva sam zakon in zato tudi izpolnil manjšo zahtevo iz drugega odstavka 103. člena ZMZPP.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči nista presojali drugih pogojev po ZIZ za odločitev o predlagani izvršbi. Ker je upnik v tem postopku večkrat opozoril, da je o izvršbi že odločilo tuje sodišče in ugovarjal ne bis in idem, vrhovno sodišče še dodaja, da je po prvem odstavku 63. člena ZMZPP za dovolitev in opravo izvršbe, ki se opravlja na območju Republike Slovenije, izključno pristojno sodišče Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku in 15. členom ZIZ odločilo kot v izreku te odločbe.