VSRS Sklep II Ips 207/2006

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev o ugovoru in o nadaljnjih pravdnih stroških) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o upnikovih stroških za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

V tej izvršilni zadevi je upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave 5.000.000 SIT. Gre za znesek sodnih penalov, ki so bili določeni s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. In 53/2003 z dne 15.9.2003 za primer, če dolžnik tudi v dodatnem roku ne bi izpolnil z izvršljivo sodbo naložene mu nedenarne obveznosti (objave dveh sodb v časniku Delo).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tako predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal ter predlagal odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. I 112/05-22 z dne 13.9.2005, njegov ugovor zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog za odlog izvršbe in dolžniku dodatno naložilo, naj upniku v 8 dneh povrne nadaljnje izvršilne stroške v znesku 100.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razlogih se je opredelilo tudi do osrednje ugovorne trditve (tj. da je dolžnik svojo obveznost v danem roku izpolnil). Navedlo je, da način, na katerega je dolžnik v časniku Delo objavil obe sodbi, ne predstavlja izpolnitve njegove nedenarne obveznosti. Namen s sodbo naložene objave namreč ni bil dosežen, saj je ob njej objavljen tudi dolžnikov komentar.

Pritožbeno sodišče je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da objava sodb v Delu dne 30.9.2003 ne predstavlja pravilne izpolnitve obveznosti. Dolžnikov komentar, ki je uokvirjen skupaj z izrekoma obeh sodb, namreč predstavlja sporočilo bralcu, da sta sodbi sporni, čeprav je bil namen objave ta, da se javnost seznani z neresničnostjo toženčevih izjav o tožniku. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožnikove očitke, da sklep o določitvi sodnih penalov ni bil primeren izvršilni naslov. Sodni penali so bili določeni za vsak dan zamude od poteka dodatnega 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti. Zavrnilo je tudi očitek, da je bilo dolžniku onemogočeno kontradiktorno obravnavanje. Dolžnik je imel namreč v ugovornem postopku možnost dokazovanja, da je svojo nedenarno obveznost izpolnil. Nazadnje je pritožbeno sodišče še pojasnilo, da se v samo višino sodnih penalov ne more spuščati, saj je sklep, s katerim so bili ti določeni, postal pravnomočen. Dolžnik se namreč zoper ta sklep ni pritožil.

Proti takšnemu sklepu Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju VDT) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava.

Zahteva v zvezi z bistveno kršitvijo po prvem odstavku 339. člena ZPP najprej uveljavlja zmotno uporabo prvega odstavka ter 1. točke drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo; Uradni list RS, št. 44/2006; ZIZ-UPB2) kot posledico zmotne uporabe prvega odstavka 19. člena, 21. člena ter prvega in drugega odstavka 212. člena ZIZ-UPB2. Zahteva meni, da sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. In 54/2003 z dne 15.9.2003, ki je bil podlaga za izvršbo, ni primeren za izvršbo. Ta sklep je po stališču zahteve sklep o določitvi sodnih penalov, ne pa sklep o plačilu sodnih penalov. Podlaga za sklep o izvršbi pa je glede na določbo drugega odstavka 212. člena ZIZ-UPB2 sklep o plačilu sodnih penalov. V zgoraj navedenem sklepu dolžnikova denarna obveznost ni navedena, saj tedaj tudi še ni obstajala in tudi ni bilo gotovo, da bo sploh nastala. Iz sklepa tudi ni razviden obseg obveznosti oziroma višina denarne obveznosti. Določen pa tudi ni rok za prostovoljno izpolnitev te obveznosti. Vsi ti elementi pa so po prvem odstavku 21. člena ZIZ-UPB2 nujna sestavina izvršilnega naslova, da je primeren za izvršbo. Sklep teh pogojev ne izpolnjuje. V skladu z drugim odstavkom 21. člena ZIZ-UPB2 bi moralo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti določiti sodišče v sklepu o izvršbi, a tega ni storilo. Ker v izvršilnem naslovu nista določena ne višina obveznosti ne rok za prostovoljno izpolnitev, kar je pogoj za izvršljivost odločbe po 19. členu ZIZ-UPB2, sklep glede dolžnikove obveznosti ni mogel postati izvršljiv.

Zahteva sodiščema očita, da nista uporabili določbe 26. člena ZIZ-UPB2. Obveznost plačila sodnih penalov, kot je bila določena v izvršilnem naslovu, je odvisna od nastopa pogoja, to je, da dolžnik v določenem naknadnem roku obveznosti iz 1. točke izreka tega sklepa (objava sodbe) ne bo izpolnil. Sodišče bi moralo po stališču zahteve, preden je dovolilo izvršbo, od upnika zahtevati, naj v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom 26. člena ZIZ-UPB2 dokaže, da je pogoj nastopil. Neuporaba tega pravila je po mnenju zahteve vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe ter zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Zahteva trdi, da je dolžnik obveznost, kakor mu je bila naložena v sklepu o določitvi sodnih penalov, izpolnil. Na svoje stroške je v časopisu Delo objavil vse, kar mu je sodišče naložilo. Stališče sodišča, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti ni izpolnil, pomeni nepravilno uporabo 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ-UPB2. Objava sodbe pomeni eno izmed oblik odškodnine za nepremoženjsko škodo. Njen namen je v tem, da širša javnost izve za pravnomočno sodbo, s katero je ugotovljena kršitev osebnostne pravice oškodovanca, morebitna prisojena odškodnina in tisti, ki je škodo povzročil. Po stališču zahteve je bil interes upnika z objavo sodb uresničen. Dejstvo, da je dolžnik v istem okviru z drugačnim tiskom objavil tudi svoj pogled na celotno zadevo, vključno z zakonsko ureditvijo, na vprašanje (ne) izpolnitve ne vpliva.

Nazadnje pa zahteva utemeljuje, da so določeni sodni penali nesorazmerno visoki. V primeru, ko ni razumnega sorazmerja, gre po stališču zahteve za zlorabo pravice iz 7. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 28/2006; OZ) v povezavi z 269. členom OZ. Ker je sodišče dovolilo izvršbo za celotni znesek, ki za desetkrat presega priznani znesek odškodnine, je jasno, da v obravnavani zadevi ni razumnega sorazmerja med višino penalov in pomenom obveznosti. Za zlorabo pravic gre tudi zato, ker je imel upnik možnost predlagati izvršbo na podlagi 225. člena ZIZ-UPB2, gre pa tudi za dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug. Sodišče je zato zmotno uporabilo 212. člen ZIZ-UPB2 v zvezi z neuporabo 7. člena in 269. člena OZ.

Zahteva sodišču predlaga, naj sklepa obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama postopka. Nanj je po izteku roka odgovoril upnik (tretji odstavek 344. člena ZPP v zvezi s 383. in drugim odstavkom 391. člena ZPP). Sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, vlagatelju zahteve pa naloži v plačilo upnikove stroške za odgovor nanjo. Zavrača razlogovanje zahteve, da sklep, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, ni sklep o plačilu sodnih penalov. Ne glede na to pa meni, da ni bistveno, ali se sklep, ki je bil izdan na podlagi 269. člena OZ in 212. člena ZIZ, imenuje sklep o določitvi sodnih penalov ali sklep o plačilu sodnih penalov. Bistveno je, da gre za sklep z vsebino 269. člena OZ, na podlagi katerega pa drugi odstavek 212. člena ZIZ izrecno dovoljuje vložitev predloga za izvršbo.

Zavrača tudi tezo, da obveznost v tem sklepu ni določena. Denarna obveznost je namreč določena v višini 250.00 SIT dnevno. Res je določena pod odložnim pogojem, vendar pa to ni ovira za izdajo sklepa o izvršbi. Znesek je tako v celoti določljiv. Ravnanje sodišča, ki ni določilo paricijskega roka, je prav tako v skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso. Takšno ravnanje sodišča ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost postopka.

Upnik se nadalje ne strinja z zahtevo, ki meni, da bi moralo sodišče v skladu z določbo 26. člena ZIZ-UPB2 upnika pozvati, naj izkaže, da je nastopil pogoj. Poleg tega gre v tej zadevi za specifično situacijo, v kateri je moral upnik v predlogu za izvršbo utemeljiti, zakaj je bila objava sodbe nepravilna. Na strani sodišča pa je bilo, da presodi, ali je takšna utemeljitev točna ali ne. Rešitev tega vprašanja pa nima nobene zveze s predložitvijo zasebne listine z overjenim podpisom. Upnik vztraja, da dolžnik svoje obveznost ni izpolnil v skladu z izvršilnim naslovom.

Upnik se zoperstavlja navedbam zahteve, da je upnik zlorabil svoj položaj ter da so sodni penali nesorazmerno visoki. To ne more biti predmet presoje v tem postopku, saj so bili sodni penali določeni v drugem postopku s sklepom, zoper katerega se dolžnik ni pritožil.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo. Pri odločanju se sodišče v skladu s prvim odstavkom 391. člena ZPP omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja vrhovno državno tožilstvo v svoji zahtevi. Predmet presoje pa so lahko le kršitve, ki se nanašajo na izpodbijano sodno odločbo ter postopek v zvezi z njo. V obravnavani zadevi vrhovno sodišče tako ni moglo presojati vprašanja morebitne nesorazmernosti ali pretiranosti določenih sodnih penalov. Ti namreč niso bili določeni v tem izvršilnem postopku, marveč v posebnem postopku za določitev sodnih penalov Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. In 54/03. Zoper navedeno odločbo je bilo mogoče vložiti vsa z zakonom predvidena pravna sredstva in sicer v okviru tistega postopka - v rokih, ki jih določa zakon. Odločba, ki je bila izdana v tistem postopku, zato ni in ne more biti predmet preizkusa v tej izvršilni zadevi.

Sklep o določitvi sodnih penalov je posebna vrsta pravne norme (z izrazitimi kaznovalnopravnimi prvinami), ki predstavlja pravno podlago za nastop in izvršitev sankcije - sodnih penalov.

V obravnavani zadevi se je dolžnik na izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov odzval v roku 15 dni, ki mu ga je določilo sodišče. Odzval se je tako, da je dal v časopisu Delo 30.9.2003 priobčiti besedilo obeh sodb, kakor mu je bilo naloženo (z nekaj manjšimi izjemami). Problematičnost te objave pa je bila v tem, da je kot uvod k temu besedilu v istem okvirčku dolžnik objavil lastno besedilo, v katerem se opredeljuje do ustavne ureditve poslanske imunitete, ki je pripeljala do sodbe, pojasnjuje, da je sodbo dolžan objaviti, ker je tako odločilo sodišče ter dodaja, da mu je Okrajno sodišče v Novi Gorici naložilo enormne sodne penale.

Tako stranki kot obe sodišči so se ukvarjali z vprašanjem, ali je takšno dolžnikovo ravnanje mogoče šteti za izpolnitev primarne obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da dolžnikovega ravnanja (objave v Delu dne 30.9.2003) ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti. Dejanska okoliščina, na katero sta sodišči oprli takšno materialnopravno odločitev, je dolžnikovo besedilo, ki ga je v istem okviru kot sodbi uvodno objavil. Ker sta sodišči šteli, da se obveznost šteje za neizpolnjeno že iz tega razloga, se z ostalimi, s strani upnika zatrjevanimi dejanskimi okoliščinami, ki naj bi vplivale na vprašanje (ne)izpolnitve, nista več ukvarjali.

V izvršilnem postopku je uveljavljeno načelo formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ-UPB2). To načelo, ki pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano, ima dve plati. Po eni strani izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi dvomilo v materialnopravno pravilnost izvršilnega naslova in ne more presojati njegove konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti. Iz tega razloga izvršilno sodišče ne more odreči izvršilnega varstva na podlagi veljavnega izvršilnega naslova. Druga plat tega načela pa je, da izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne more spreminjati niti tako, da bi obveznost, ki je v njem določena, zaostrovalo in jo na ta način spreminjalo. Iz enakega razloga torej tudi ne more dopustiti izvršbe, ki izvršilni naslov presega oziroma mu dodaja težjo ali drugo obveznost.

V skladu z načelom formalne legalitete sodišče odloča najprej v fazi dovolitve izvršbe, ko lahko dovoli izvršbo le glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je določeno v izvršilnem naslovu. Prav tako pa mora sodišče ravnati v skladu s tem načelom v ugovorni fazi, če dolžnik npr. ugovarja, da je obveznost, ki mu jo nalaga izvršilni naslov, izpolnil.

Enako, če ne celo še bolj pomembna pa je uporaba načela formalne legalitete, kadar je treba odločiti, ali je obveznost plačila sodnih penalov sploh nastopila. Obveznost plačila sodnih penalov nastopi, če dolžnik ravna v nasprotju s pravnim pravilom, postavljenim v sklepu o določitvi sodnih penalov (natančneje v nasprotju s primarno dispozicijo tega pravila), in se tako uresniči t. i. hipoteza pravne norme, ki je pogoj za nastop sankcije. Ko sodišče presoja, ali je dolžnik ravnal v nasprotju z dispozicijo tega pravnega pravila, se je vsebine tega pravnega pravila (in s tem vsebine dolžniku naložene primarne obveznosti) dolžno držati v skladu z načelom formalne legalitete.

Vsebina dolžnikove obveznosti je bila objaviti izreka sodb sodišča prve in druge stopnje z ustreznimi podatki. Za opustitev te obveznosti pa so bili zagroženi sodni penali. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je dolžnik s tem, ko je sodbo uvedel s svojim lastnim besedilom (komentarjem), opustil naloženo mu obveznost. Navzlic objavi dodatnega besedila sta sodbi objavljeni (vrhovno sodišče se ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti ni moglo spuščati v obstoj in oceno ostalih očitanih pomanjkljivosti, saj se prvi sodišči v tem postopku do njih nista opredelili). Dolžnikovo besedilo ni predstavljeno kot del sodbe. Iz besedila je jasno razvidno, kateri del predstavlja sodbo in kateri del predstavlja dolžnikovo besedilo. Sodbena objava tako ni popačena, kot če bi na primer dolžnik vanjo vstavljal drugo besedilo ali posamezne dele sodbe izpuščal. Če pa je učinek pri bralcu drugačen, kot bi bilo z vidika pravnega reda idealno, pa pravi razlog za to ne tiči v objavi dolžnikovega uvoda, marveč v bralčevi takšni ali drugačni percepciji sodstva kot oblastnega organa pravne države.

Z vidika formalne legalitete torej dolžniku ni mogoče očitati, da je zaradi objave uvodnega besedila opustil svojo obveznost objaviti sodbi prve in druge stopnje. Ker iz tega razloga ni mogoče šteti, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje v tem delu napačno uporabili materialno pravo. Zaradi takšne materialnopravne odločitve se nižji sodišči v ponovljenem sojenju z ostalimi, s strani upnika zatrjevanimi dejanskimi okoliščinami, ki naj bi vplivale na vprašanje (ne)izpolnitve, nista več ukvarjali. Navedena dejanska vrzel, ki je posledica napačne uporabe materialnega prava, je vrhovnemu sodišču narekovala razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ-UPB2).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti in pretehtati še ostale okoliščine, na katere je upnik oprl svoj predlog in nato ponovno odločiti o ugovoru.

Odločitev o upnikovih stroških za odgovor na zahtevo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.