VSRS Sodba II Ips 224/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je o zadevi prvič odločilo pod opr. št. I P 635/96-42 dne 28.1.1998, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, opredeljen v treh točkah in v zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je nato tožnikovi pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev v 2. in 3. točki tožbenega zahtevka ter v izreku o stroških, glede 1. točke pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo za ugotovitev, da je postal tožnik lastnik 297 delnic L. d.d. v Ljubljani, in to na podlagi pogodbe in aneksa, ki ju je 30.6.1996 sklenil s tožencem. Tožnik je v zvezi z zavrnjenim zahtevkom iz 1. točke vložil še revizijo, toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije jo je zavrnilo pod opr. št. II Ips 121/2000.

Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo o 2. in 3. točki tožbenega zahtevka ter o pravdnih stroških pod opr. št. I P 859/99-89 dne 21.6.2001 tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval naslednje:

- soglasje za vpis tožnika kot delničarja delnic št. 1 do 297 v knjigo delničarjev družbe L. d.d., Ljubljana,, sicer bo soglasje nadomestila sodba;

- izpolnitev določb pogodbe in aneksa, datiranih s 30.6.1996 s tem, da mu toženec izroči vso dokumentacijo, ki se tiče poslovanja zgoraj navedene zastavljalnice v Ljubljani in Mariboru, predvsem pa poslovne knjige z vso potrebno dokumentacijo, pogodbe z vlagatelji, pogodbe s kreditojemalci - dolžniki, gotovino v blagajnah zastavljalnice, menjalnice, zaloge zlata, nakita, numizmatike, vseh zastavljenih predmetov, vključno s predmeti za prodajo, osnovna sredstva, ključe poslovnih prostorov, najemne pogodbe za poslovne prostore, pogodbe z zavarovalnicami, vključno z vso poslovno korespondenco, knjigovodsko dokumentacijo od začetka poslovanja družbe do datuma predaje dokumentacije, bilance stanja, uspeha in ostale računovodske izkaze, korespondenco z APPNI, pogodbe z bankami, pogodbo z Ljubljansko banko za menjalnico kot pogodbeni menjalec, pisne informacije o tekoči problematiki družbe do dneva predaje ter da o tem sestavi in izroči zapisnik o primopredaji, ki ga morajo podpisati toženec in pri primopredaji sodelujoči uslužbenci.

Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje pod opr. št. I Cp 1696/2001 dne 15.1.2003 spremenilo sklep o plačilu stroškov, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Toda po vložitvi revizije je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 297/2003 ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo drugostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje pod opr.

št. I Cp 2120/2003 dne 29.9.2004 spet spremenilo odločitev o plačilu stroškov, sicer pa je pritožbo proti sodbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tudi proti tej sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb procesnega zakona iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena pred sodiščem prve stopnje, bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz prvega odstavka 339. člena in 14. točke drugega odstavka tega člena pred sodiščem druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava v postopku pred obema sodiščema. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb. V reviziji povzema in dopolnjuje ugotovitve v zadnji odločbi revizijskega sodišča, nato pa trdi, da toženec kot prodajalec delnic ni izpolnil temeljne dolžnosti v zvezi s prodajo delnic, ker ni prenesel lastninske pravice na delnicah na kupca in ker ni predal dokumentacije, ki jo je tožnik navedel v 3. točki svojega tožbenega zahtevka. Meni, da sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so v tožnikovi pritožbi (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP), zato tudi ni "dojelo", katera od pogodbenih strank je kršila pogodbena določila. Po njegovem sta sodišči šteli, da je pogodbeni znesek o plačilu 50.000 nemških mark (33.000 + 17.000) plačilo za prevzem vodenja družbe in delne dokumentacije družbe, ne pa za prenos lastninske pravice na delnicah. To naj bi bil dokaz, da sodišči prve in druge stopnje nista sledili dogovoru o nakupu in prodaji delnic in nista upoštevala predpisov - Zakona o obligacijskih razmerjih. Po njegovem je bila cena za prenos lastninske pravice na delnicah 33.000 nemških mark, po uspešno opravljeni primopredaji dokumentacije družbe in razrešitvi prodajalca kot direktorja družbe pa še 17.000 nemških mark. Sodiščema prve in druge stopnje zato očita, da nasprotujeta sama sebi, ko v odločitvi razlagata, da je toženec upravičeno odstopil od pogodbe, ker tožnik ni plačal kupnine. V zvezi s toženčevo sposobnostjo, da izpolni tožbeni zahtevek, navaja, da je bil toženec direktor družbe in član uprave družbe do 26.8.1996, ko je bil za direktorja imenovan H. G. in je toženec ostal le še član uprave. Pred tem je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe o prepovedi prodaje delnic št. 1 do 297, sodišče je razveljavilo sklep Skupščine zastavljalnice z dne 15.7.1996 in v teku je postopek v zvezi s sklepom skupščine 26.8.1996. Zato sodišču druge stopnje očita, da ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da toženec ne more več izpolniti pogodbe in kakšen vpliv ima uvedba stečajnega postopka družbe. O dejstvih v zvezi z uvedbo stečajnega postopka strankam ni bila dana možnost, da bi se izjasnili, kar je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Popolnoma nerazumljivo pa je tožniku dejstvo, da sodišče druge stopnje po več kot osmih let pravdanja ugotavlja, da pogodba med pravdnima strankama nima pravnega učinka, ker ni bil dodatno izvršen notarski zapis. Pogodbo je doslej presojalo več sodišč in tudi vrhovno sodišče ni ugotovilo neveljavnosti kupoprodajne pogodbe z aneksom, zlasti pa ne toženec, ki jo je priznaval in je zato 8.7.1996 podal izjavo, da odstopa od pogodbe. Doslej ni vložil zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi tožnikove finančne obveznosti. Zato revizija ugotavlja, da sodišče druge stopnje v isti zadevi različno sodi in s tem nasprotuje samemu sebi in razlogom v sodbah. V zvezi z dolžnostjo sodišča druge stopnje, da preizkusi sodbo prvostopenjskega sodišča, še navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je ugotovilo, da je tožnik jasno povedal, da pogodbe ne bo izpolnil, saj je ves čas trdil, da bo svojo obveznost izpolnil potem, ko bo toženec izpolnil svojo. To je potrdila tudi priča C. V. Napačna je interpretacija izpovedi prič G. in M. na list. št. 61, ki je izpovedal, da mu tožnik ni rekel, da ne bo izpolnil pogodbe, temveč je toženec njemu povedal, da tožnik noče izpolniti pogodbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Spor med pravdnima strankama izvira iz pogodbe o prodaji in nakupu delnic L. d.d., Ljubljana, ki sta ga podpisali 30.6.1996, in aneksa k tej pogodbi, ki sta ga podpisali istega dne. Pod pogodbo o prodaji in nakupu delnic sta pogodbeni stranki pripisali dogovor, da bosta dodatno izvršili notarski zapis, ki bo vseboval vse elemente pogodbe in aneksa, vendar ta pripis ne vpliva na veljavnost pogodbe in aneksa iz dveh razlogov: (1) ker sta notarski zapis predvideli kot dodatno izpolnitev pogodbe, ki omogoča prenos delnic, in ne kot pogoj za veljavnost že sklenjene pogodbe in (2) ker sta pogodbeni stranki nesporno priznavali pogodbo in aneks z dne 30.6.1996 in ju začeli izpolnjevati ter v pretežnem delu tudi izpolnili (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

V pogodbi z dne 30.6.1996 sta se pogodbeni stranki obvezali, da bo toženec, ki v družbi opravlja funkcijo direktorja, prodal tožniku 297 delnic L. d.d., Ljubljana, kar znaša 99 % osnovnega kapitala delniške družbe (paragraf 2. pogodbe). V paragrafu 3. sta zapisali, da je tožnik že seznanjen s poslovanjem in finančnim stanjem družbe in je že prejel obširno dokumentacijo družbe, za kupnino pa bo plačal 33.000 nemških mark in dodatno še 17.000 nemških mark kot nadomestilo za eventuelne razlike med knjižno in tržno vrednostjo (paragraf 4. pogodbe). V aneksu k pogodbi sta pogodbeni stranki natančneje določili, da mora kupec plačati 33.000 nemških mark najkasneje v roku treh delovnih dni po uspešno opravljeni primopredaji poslovnih knjig z vso potrebno dokumentacijo družbe (paragraf 1. aneksa), preostalih 17.000 nemških mark pa najkasneje v roku treh delovnih dni od prejema dokumentacije, ki bo vključevala "knjiženje do 30.6.1996, z vsemi bilancami ter eventuelno korespondenco z Agencijo za p.p. RS", o čemer bodo izdelani tudi primopredajni zapisniki (paragraf 2.

aneksa).

Sodišče prve stopnje, ki je to pogodbo in aneks presojalo skupaj z vso listinsko dokumentacijo, izpovedmi pogodbenih strank in prič, je pravilno interpretiralo določbe pogodbe in aneksa tako, kot so zapisane, saj ju je sestavil tožnik, ki je izpovedal, da je izkušen poslovnež in da je točno zapisal potek pogajanj in celoten dogovor. Da je tožnik že pred zapisom pogodbe pregledal najmanj računalniške izpiske in se seznanil s poslovanjem družbe, se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z izpovedjo toženca in priče M. S., priča A. M. pa je pojasnil, da je od 1.7.1996 izpolnjeval le tožnikova navodila in da je imel tožnik dostop v vse prostore družbe in dostop do vse dokumentacije (razen do blagajne). Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1.7.1996 prevzel v paragrafu 1. aneksa predvideno dokumentacijo in poslovanje v podjetju, s čimer je bil izpolnjen pogoj o primopredaji, ki je bila podlaga za plačilo 33.000 nemških mark kupnine. Zato je najkasneje po prevzemu in predstavitvi 2.7.1996 v mariborski poslovalnici začel teči rok za plačilo prvega dela kupnine, toda tožnik do 5.7.1996 ni plačal ničesar, kar med pogodbenima strankama ni sporno. To je tožencu kot prodajalcu omogočalo, da je odstopil od pogodbe, kakor je bilo izrecno zapisano pod pogodbo z dne 30.6.1996 in kar je v skladu s 125. členom ZOR, ki za primer, da je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, določa, da je pogodba razdrta, razen če upnik po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. V obravnavanem primeru je bilo plačilo prvega dela kupnine bistvena sestavina pogodbe, ker je toženec izrecno zahteval možnost odstopa od pogodbe v primeru neizpolnitve finančnih obveznosti kupca in kar je pri tako občutljivem poslu, kot je prenos podjetja, tudi normalno. Prodajalec je izrecno povedal, da odstopa od pogodbe, torej ni dvoma, da bi pogodbo hotel ohranjati v veljavi.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da revizija v tem delu ni utemeljena. Kupec v reviziji sicer navaja, da je bil pogoj za plačilo 33.000 nemških mark prenos lastninske pravice na delnicah, toda v pogodbi tega ni zapisal, prav tako tudi ni predvidel plačila 50.000 nemških mark naenkrat, ampak ga je delil na sukcesivni prevzem dokumentacije in podjetja. Revizijska trditev tožnika o enkratnem plačilu 50.000 nemških mark po prenosu delnic je v nasprotju z dokazi, ki sta jih izvedli in vsebinsko ocenili sodišči prve in druge stopnje.

Prodajalec je moral prvi začeti izpolnjevati pogodbo in predajati podjetje kupcu, zato ni razumljivo, da bi moral tožniku prodati podjetje in prenesti delnice, potem pa še vsaj tri delovne dni čakati na kupčevo izpolnitev.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožbeni zahtevek, vprašanje, ali je bil izvršljiv ali ne, ni pomembno. Zato ni potrebno raziskovanje in razpravljanje o tem, ali bi toženec ob vložitvi tožbe lahko izročil tožniku 297 delnic in izpolnil tožbeni zahtevek in ali je pritožbeno sodišče v tem delu pravilno preizkusilo prvostopenjsko sodbo, odgovorilo na navedbe pravdnih strank in jima omogočilo, da se izjasnita o teh vprašanjih. Tudi če je sodišče glede tega vprašanja kršilo postopkovna pravila, to ni moglo vplivati na pravilnost sodbe. Tudi raziskovanje, kaj so stranke in priče izpovedale v zvezi s tožnikovimi izjavami, da bo ali ne bo izpolnil pogodbe, ni pomembno, ker pri neizpolnitvi bistvene sestavine pogodbe upniku ni treba opozarjati kupca in mu dajati dodatnega roka pred odstopom od pogodbe.

Ker sodišči prve in druge stopnje v zvezi z odločitvijo o tožnikovi zamudi z izpolnitvijo pogodbe nista storili bistvenih kršitev ZPP in sta pravilno interpretirali vsebino pogodbe in aneksa z dne 30.6.1996 ter pravilno uporabili določbe ZOR, revizija ni utemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP.