VSRS Sodba II Ips 218/2002

Revizija se zavrne.
Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 5.300.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2000 do plačila in mu povrniti 820.201,27 tolarjev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega datuma do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in odškodnino znižalo na znesek 2.550.000 tolarjev. Glede stroškov postopka pred sodiščema prve in druge stopnje je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na poškodbe, ki jih je utrpel, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Udarnina glave in nateg mišičja pomenita poškodbe najbolj pomembnih delov telesa. Tožnik pa je bil poškodovan tudi po prsnem delu. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, bolečine, ki so ga spremljale, pa hude. Tudi po končanem zdravljenju niso ponehale. Prisojena odškodnina v znesku 1.200.000 tolarjev je zato znatno prenizka. Glede na to, da tožnik po poškodbi slabše sliši, je prenizka tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To zlasti velja ob dejstvu, da je glasbenik. Tožnik je prikrajšan tudi v vsakdanjem življenju, saj težje kot prej vozi avto, bere, telovadi in opravlja dela, pri katerih mora obračati glavo. Še vedno se pojavljajo tudi težave z želodcem. Reviziji naj se tako ugodi, da bo pritožba toženke zavrnjena, sodba sodišča prve stopnje pa potrjena. Tožnika naj se oprosti plačila sodnih taks za revizijo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka navedla, da je izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Revizija naj se zato zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki temeljijo na oceni v postopku izdelanih izvedenskih mnenj in tožnikove izpovedbe, je tožnik utrpel udarnino glave, nateg vratne muskulature, poškodbo hrustanca prsnega loka na levi strani (vključno s kompresijskim zlomom drugega prsnega vretenca) in erozivno okvaro želodčne sluznice s krvavitvijo zaradi stresne situacije. Zdravil se je ambulantno. Teden dni je nosil prevezo prsnega koša, štiri tedne vratno opornico, štiridesetkrat je bil na fizikalni terapiji in osemnajstkrat na RTG. Zaradi poškodb je trpel bolečine in sicer hude občasne dva dni, zmerno hude trajne dva tedna, zmerno hude občasne en mesec, lažje trajne en mesec, lažje občasne pa se pojavljajo tudi po končanem zdravljenju. Za opisane pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, je bilo tožniku z izpodbijano pravnomočno sodbo prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.200.000 tolarjev, kar je, tudi ob upoštevanju dejstva, da se lažje občasne bolečine pojavljajo tudi po končanem zdravljenju, v skladu s kriteriji, ki so za odmero denarnega zadoščenja za pretrpljeno nepremoženjsko škodo določeni v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožniku prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Strah, ki ga je utrpel tožnik ob poškodbi, je bil po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje kratkotrajen, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je trajala približno dva meseca. Glede na intenzivnost strahu in čas trajanja, je tudi odškodnina v znesku 350.000 tolarjev materialnopravno pravilno prisojena in primerljiva z odškodninami drugih oškodovancev v podobnih primerih.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o prisoji zneska 1.000.000 tolarjev iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Težave, ki jih je imel tožnik ob zaključku sojenja pred sodiščem prve stopnje z ravnotežjem, bodo, kot je ugotovljeno v sodbah sodišč druge in prve stopnje, sčasoma izzvenele. Obojestranska senzorinevralna naglušnost (izguba sluha znaša po Fowlerju 10,4 odstotka), z občasnim šumenjem in piskanjem v ušesih, pa bo ostala. To tožnika, ki je poklicni glasbenik, pri delu moti. Kljub končanemu zdravljenju je ostala tudi gibljivost tožnikove vratne hrbtenice nekoliko omejena (omejitev naprej 20 stopinj, zasuk glave v levo pa je omejen za 15 stopinj), kar tožnika moti zlasti pri vožnji avtomobila, nastopih na odru, fitnesu, telovadbi in drugih športnih aktivnostih, s katerimi se ukvarja ljubiteljsko. Opisane težave brez dvoma zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine. Vendar pa teh duševnih bolečin, ob upoštevanju obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni mogoče denarno ovrednotiti z višjim denarnim zadoščenjem, kot je bilo tožniku prisojeno z izpodbijano sodbo. Odškodnina v znesku 1.000.000 tolarjev iz tega naslova je materialnopravno pravilna in ne odstopa od denarnih zadoščenj, ki so bila prisojena v drugih podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik je v reviziji predlagal, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks za revizijo. O tem predlogu revizijsko sodišče ni odločalo, saj mora o njem odločiti sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP).

Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Zato mora sama trpeti stroške revizijskega postopka. Enako velja tudi za toženo stranko, ki je na revizijo odgovorila. Njen odgovor namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi v revizijskem postopku. Zato ni bil potreben. Po določbah ZPP pa upošteva sodišče pri odločanju o tem kateri stroški naj se povrnejo, le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).